Fotke (Znova odkrijte ta dan, 24.9.2018)
Potičke v domačem peskovniku… mi je prišlo na misel enkrat v zraku.
Vreme to jesen je neverjetno. Sicer se delam, da ga ne vidim, ampak tukaj je. Tu pa tam še pofotkam kak oblak ali pa navijam za kašnega tiča, ki lepo vrti in pobira na kakšnem stebričku. To soboto se je zgodilo, da nisem jaz peljal fantov na neko vejkarsko zadevo v Tacnu (zakaj tako, bi raje pozabil) in sem obvisel doma. Seveda je vedno veliko tega za naredit, ampak... zunaj drma.
Kar pozno sem se spokal, na poti je bilo vse prepočasno, gor pa so se eni že vozili sem pa tja. Ko sem se končno pojavil na štartu, že ni bilo nikogar v bližini. Neke baze so se delale, vleklo pa je tudi kar spodobno, vleklo je toplo, torej ni bil le veter. Najmi! Priprava je šla namerno počasi, a sem se vseeno kar hitro zrihtal. Štart je bil lep, umirjen, potem sem še prečko za noge takoj našel. Torej gremo!
Malo sem potipal okoli štarta in kmalu nabasal na steber do 1,5k - fajn, že dooogo ga nisem vrtel. Takrat nekje na 1,3k sem srečal Škrubsona, ki se je pripeljal od Ješivca in zavil proti Bregu. Klasika proti Rudeniku - vmes nabiral s kar živahnimi stebrički, ki jih pa nekako nisem znal zvrtet od bazic. Nazaj grede je šlo z vetrom v rit precej hitreje in spet sem bil pri Ješivcu, kjer pa je nekam švoh delalo, tako da sem se v igri obdržal s praskanjem tik nad krošnjami, dokler čez čas nisem zapel batine, ki me je v hipu izstrelila nekaj dest metrov nad vrh. Bil je ravno pravi trenutek za ogled stanja in bilo je kaj videt; baza nad Lisco in potem še naprej do Kozjega. Aha, preklapljamo na plan B (ki je vedno prisoten, a šepa pri izvedbi...). Ko sem se priplazil na J stran Lisce ni ravno kazalo, da bo kaj, a tam pri koči sem le našel steber na 1,2k. Sladica. Dileme ni bilo. Jebeš avto, morebitno pešačenje in to. Višine sicer ni veliko, ampak da se in treba je it. Nič ni zagrabilo. Pri zadnjem kuclju pred Lovrencem, ko sem lepo mirno tonil in sem že intenzivno procesiral možnosti pristankov, me je je med ogledovanjem tal dobesedno zabilo v zic, kajti zaletel sem se v 4m steber. Presenetila me je odstotnost prehoda - mirno drsenje nato pa v hipu bomba. Se ne pritožujem, bilo pa je pestro. Z vrha stebra na skoraj 1,4k je bilo Kozje v dosegu, nad njim pa lepa baza. Nekje mora delati. Malce sem potipal po južnem robu in res, čisto na Z je zagrabilo. Jagoda na smetani. Do baze na 1,8k. Držal sem se roba baze, a vseeno je še zaugalo, tako da je bilo treba bežat ven. V slast. S tega položaja je še Lisca izgledala v dosegu, Čučnik pa sigurno. Gasiral sem nazaj, a je vseeno šlo kar počasi. Vmes sem še nekaj obrnil, tako da sem Lisco priklopil nekaj deset metrov pod vrhom, kar je bilo dovolj, da sem udobno splezal gor. Še več - zapel sem še en stebriček, splezal na 1,1k in začel iz predala vleči še plan C - it proti Zajčji gori (Ledina?) na FAI3. Previdno sem se spustil od hriba z vetrom v prsa, a se mi ni zdelo, da danes to ne bi bilo uresničljivo s povratkom. Obrnil sem se in z vetrom v rit priletel naravnost čaz trafo in v lep pristanek 20m od vzletišča. Debeli dve uri. JES!!!Takoj za menoj je pristal še Frenk L., ki me je le pozdravil, par besed in že je šel še enkrat, kot se je izkazalo - scuret.
Ob zasluženem piru sem si privoščil še kosilce in vmes poskušal zvrtat Frenkovo številko, ki sem jo dobil, ko sem bil že v Sevnici in tako ni bilo nič od reševanja padalca Frenka.
Domov grede sem pri mizarju še dvignil zadnji les za fasado in doma razveselil Ajo.
(24.9.2018 kopirano iz "Statistika Letenja")
