Krivitev prostora in časa, da se sploh lahko znajdem na štartu.
Sredi dežja se na kondorjevi tabli pojavi veselje nad sredo, ko bo za letet. A ja? Vreme se res nekaj poštima, a do srede še nisem čisto dojel, kak dan bo to. Joc je menda kar ozdravel, ostali niso kaj preveč javno razglabljali, a na koncu je bilo to sredo objavljenih ~180 letov - večina z orng višinami, naš konec je prevladoval. Meni pa niti za čet. ni kazalo dobro (služba), ampak sem se pripravil za vsak slučaj in nekaj čez poldne mi je le uspelo oditi, tako da sem bil okoli pol dveh že na štartu. Ok, kakšno urco za načrti, ampak kazalo je dobro.
Na štartu najdem Mojco in Damjana, pa še nekoga, ki so bili pripravljeni in pripeti ter čakali... Med štimanjem je prišel mimo še Darko, ki se je tudi poooočasi pripravljal. Vmes pa: nekaj jih je visoko navilo, malce se je oblačilo in lepo vleklo gor. Seveda se je v trenutku, ko sem se spokal na štart (14:02) zaprlo in prenehalo pihati. Tako sem imel še čas za kratek čvek, kjer sem izvedel, da Mojca (in z njo Damjan) čaka, da mine huda ura in se termika rahlo umiri. Ja, take stresa ta, ki vedno scuri - po 60tem km.
Po nekaj minutah sem le dočakal, da so se oblaki gosposko umaknili, da je sonček posvetil na dolino, temu pa je sledil vetrič v katerega sem se pognal (lepo uspel štart, ni me bilo sram pred kritičnim očesom inštruktorja ;)).
Začetek je bil kar dober, nisem scurel in takoj sem našel prečko za noge. Ni bilo treba dolgo iskati dežurca pri vikendu, ki me je nato kljub obetavnim razmeram vseeno prijetno presenetil z višino nekaj čez 2k. Ves čas vrtenja mi je postaja divje šumela, ker je bil squelch (ali kakorkoli se že temu pravi) prenizko nastavljen. Seveda mi ni padlo na kraj pameti, da bi karkoli popravljal med sukanjem, zato pa je bilo na vrhu stebra prvo opravilo pošimati to šumečo nadlogo. Ahhhh! Svež zrak! Pa jurja in pol pod ritjo! Končno. Zemeljske dileme, koliko se obleči, so se tu razblinile - zgoraj ni bilo pretirane vročine.
Smer. Tokrat sem se odločil narediti malce drugače kot sicer. Grem na Kum, pa nazaj, pa kolikor gre na Bohor. Kako naprej ali pa nazaj, pa se bo videlo, ko bo čas.
Torej proti Kumu. Višine je bilo dovolj, baz je bilo vse polno, zato sem jo vsekal kar naravnost proti Radečam. Vmes sem uspel zgrešiti vsa dviganja, tako da me je nad Savo že zaskrbelo. Tam pri svinjski je bila ena lepa bazica, a ni prijela, zato sem se lepo obrnil proti Kozičju (Čelovniku) kjer sem le našel neko brbotanje, na katerm sem se spravil na Kozje, ki pa kljub lepi bazici zgoraj spet ni dal nič. Ok, zadnja šansa - tako sem enkrat že preživel - po grebenu proti Lovrencu. Mic po mic sem se le spraskal malce višje, kjer sem le zapel lep steber in ga zvrtel do baze ter na koncu še bežal iz nje. Juhej! višina dneva 2374!
Ko sem že bil tako bolj severno od Lisce, sem se odločil, da se je izognem ter poskusim končno malce okolice in končno (vsaj) obrnem to sveto trojico.
(odmor zas spanje)...(naslednji večer ... zdaj tretjič začenam z nadaljevanjem, dvakrat me je med popravki včerajšnjega zapisa zabrisalo ven...)
Trojica je pofočkana, višine je še kar nekaj. Za na Bohor bo treba proti Rudeniku. Požira me svinjsko, zato zavijem raje proti Ješivcu, kjer vidim vrteti Gabija. No vsaj nekdo znan (kasneje se izkaže, da je bil tam tudi Joc, a sem ga uspel spregledat - najbrž je bil previsoko). Greben V od Ješivca je bil radodaren s stebrom na čez 2k. Gabi me je še preskočil. Ok, višina je taprava za direktni napad na Bohor! Pri preskoku se mi je zdelo, da gre bolj dol kot naprej in že nad Mrzlo planino se mi je zazdelo, da se to lahko konča v podnu. Gabi se je nekako znašel tam kot jaz, a kar nekaj sto metrov višje!?! (kasneje se izkaže, da se je Joc takrat tam že boril nekje v podnu). Kakorkoli že, Rudenik je še bil v doletu z vetrom v rit, pa sem se šel naslonit nanj. Če že ne gre na Bohor,se pa bom po grebenu zanesljivo splazil nazaj na Lisco, sem si mislil. A glej ga vraga! Ko na Rudeniku vrtim nedolžno brbotanje, se to izkaže za soliden stebriček in grem še četrtič ta dan nad 2k.! Jeeeesss! Seveda spet na Bohor, kjer pa spet nič pametnega ne zagrabi. Vidim nekoga, ki vrti bolj na grebenu, ali celo na severni strani hriba, pa gor gre, pa še baza se bohti nad njim (kasneje se izkaže, da je to najbrž bil Drago). Še sem pičim tja in res se da nekaj spraskat, ampak nekega pravega rokenrola ni več. Zabavno se pa je bilo preganjat z nekaj veseljaškimi ptiči, ki so imeli prav spodobno zabavo tam na jurja in pol. Morda bi se dalo it še narej, do Senovega bi sigurno šlo, ampak (vedno je ta ampak) avto je na Lisci, kamor tudi vleče vetrič. Gremo nazaj. Gledam hitrost na GPSu, a ekran je prazen?! Kot kaže, stare baterije niso več sposobne preživet spodobnega leta. Toda tu je še moja nova urca, ki si vse pridno beleži, tako da ni panike. Z vetrom v rit je curaža tako micena, da si privoščim špuro po dolini in greben priklopim šele en kucelj pred Ješivcem. Ta mi da svojo običajno dozo, da se lahko mirno prekucnem čez Malo Lisco proti štartu. Tam je treba še malenkot požagati, da se spravim čez trafo pristajat. A trapec nerodni je nisem zvozil po ravnini lepo pristat ampak sem kot komet treščil v hrib. In to s še vedno bolečo tačko! Ajaj! Bolj kot v stopalu, je bolelo pri duši....
Gor sem srečal še Damjana S. s katerim sva ruknila še en pir za likof in to je to. Doma sem bil uro kasneje kot običajno, a letenje je bilo tisto pravo.
Kakokokoli že, štirikrat nad 2k, dobre tri ure v zraku in pristanek nazaj - jaz sem kar zadovoljen, čeprav je to precej skromno v primerjavi s kolegi.
Po petkovi pavzi sta sledila še dva epska letalna dneva, a to je (zaenkrat) zgodba za druge.
