V soboto sem malce friziral našo od snega polomljeno vrbo in tako prišel k sebi od napornega tedna, ki se je v petek zaključil s tadolgim šihtom in nato klubsko skupščino v Radečah. Tam smo ugotavljali, kako se bliža pomlad, pa kako bi bilo dobro štarte malce pripravit, predvsem pa Veternik, ki je izrazito pomladni, pa še zaraščen kot hudič. Ideja je bila za nedeljo.
Joc je prepričal še Gabija, jaz sem bil že prepričan, Rok pa je bil upravičeno odsoten.
Dopoldan na Veterniku je bil res garaški. Kdo bi si mislil, da je v tistih nekaj grmih toliko vej in dračja?! Lahko pa si je zamisliti, da ni pretirano lahko vse to vlačiti po kar strmem bregu gor in dol. Hitro sem zakuhal in tako večino dneva preživel v kratkih rokavih. Šestnajstega januarja! Sicer pa je bilo enkratno. Dobra družba, sproščujoče delo na svežem zraku in vse to še za letenje.
No, po štirih urah garanja nam je pa že malce dol padlo, sploh ker se je že opazila OGROMNA razlika med prej in potem, podrobnosti pa se da tudi skurit, a ne?
Dan je bil lep, vleklo je z juga in greh bi bil, če se ne bi pometali dol s kakega kuclja. Za to dejanje je bil seveda že v naprej določen Senovški Švarč, kamor smo se lepo (preveč?) na izi odpravili po nagrado dneva. V izogib psu čuvaju hiše pod štartom smo se na vrh potiho splazili z druge strani, skozi gozd. Meni se je najbolj mudilo in sem bil (začuda) tudi prvi pripravljen. Sosedov kuža je tudi prihitel pogledat kaj se dogaja - brez njega očitno ne bo šlo, ampak deloval je lepo pohlevno. Tik preden sem potegnil, sta Gabi in Joc začela intenzivno klicati kužata, ki pa se ni dal motiti pri ostrem opazovanju situacije. V trenutku, ko sem potegnil, se ju psu zmešalo, tako da sem tekel bolj za lastno varnost, kot pa za potrebe vzleta. Ahh! Nekaj trenutkov zraka, nato lep pristanek pri avtu. Malce zatem se mi je pridružil še Gabi, Joc pa je odletel v dolino. Dan je rešen, pa še doma sem bil dovolj zgodaj, da sva z Lenartom lahko še mirno ponovila nekaj šolskih zadev.
