Lisca, 24.9.2011, Cvetje v jeseni

http://xcglobe.com/flights#show-flight/756659/
Fotke (Znova odkrijte ta dan, 24.9.2018)


Potičke v domačem peskovniku… mi je prišlo na misel enkrat v zraku.



Vreme to jesen je neverjetno. Sicer se delam, da ga ne vidim, ampak tukaj je. Tu pa tam še pofotkam kak oblak ali pa navijam za kašnega tiča, ki lepo vrti in pobira na kakšnem stebričku. To soboto se je zgodilo, da nisem jaz peljal fantov na neko vejkarsko zadevo v Tacnu (zakaj tako, bi raje pozabil) in sem obvisel doma. Seveda je vedno veliko tega za naredit, ampak... zunaj drma.
Kar pozno sem se spokal, na poti je bilo vse prepočasno, gor pa so se eni že vozili sem pa tja. Ko sem se končno pojavil na štartu, že ni bilo nikogar v bližini. Neke baze so se delale, vleklo pa je tudi kar spodobno, vleklo je toplo, torej ni bil le veter. Najmi! Priprava je šla namerno počasi, a sem se vseeno kar hitro zrihtal. Štart je bil lep, umirjen, potem sem še prečko za noge  takoj našel. Torej gremo!

Malo sem potipal okoli štarta in kmalu nabasal na steber do 1,5k - fajn, že dooogo ga nisem vrtel. Takrat nekje na 1,3k sem srečal Škrubsona, ki se je pripeljal od Ješivca in zavil proti Bregu. Klasika proti Rudeniku - vmes nabiral s kar živahnimi stebrički, ki jih pa nekako nisem znal zvrtet od bazic. Nazaj grede je šlo z vetrom v rit precej hitreje in spet sem bil pri Ješivcu, kjer pa je nekam švoh delalo, tako da sem se v igri obdržal s praskanjem tik nad krošnjami, dokler čez čas nisem zapel batine, ki me je v hipu izstrelila  nekaj dest metrov nad vrh. Bil je ravno pravi trenutek za ogled stanja in bilo je kaj videt; baza nad Lisco in potem še naprej do Kozjega. Aha, preklapljamo na plan B (ki je vedno prisoten, a šepa pri izvedbi...). Ko sem se priplazil na J stran Lisce ni ravno kazalo, da bo kaj, a tam pri koči sem le našel steber na 1,2k. Sladica. Dileme ni bilo. Jebeš avto, morebitno pešačenje in to. Višine sicer ni veliko, ampak da se in treba je it. Nič ni zagrabilo. Pri zadnjem kuclju pred Lovrencem, ko sem lepo mirno tonil in sem že intenzivno procesiral možnosti pristankov, me je je med ogledovanjem tal dobesedno zabilo v zic, kajti zaletel sem se v 4m steber. Presenetila me je odstotnost prehoda - mirno drsenje nato pa v hipu bomba. Se ne pritožujem, bilo pa je pestro. Z vrha stebra na skoraj 1,4k je bilo Kozje v dosegu, nad njim pa lepa baza. Nekje mora delati. Malce sem potipal po južnem robu in res, čisto na Z je zagrabilo. Jagoda na smetani. Do baze na 1,8k. Držal sem se roba baze, a vseeno je še zaugalo, tako da je bilo treba bežat ven. V slast. S tega položaja je še Lisca izgledala v dosegu, Čučnik pa sigurno. Gasiral sem nazaj, a je vseeno šlo kar počasi. Vmes sem še nekaj obrnil, tako da sem Lisco priklopil nekaj deset metrov pod vrhom, kar je bilo dovolj, da sem udobno splezal gor. Še več - zapel sem še en stebriček, splezal na 1,1k in začel iz predala vleči še plan C - it proti Zajčji gori (Ledina?) na FAI3. Previdno sem se spustil od hriba z vetrom v prsa, a se mi ni zdelo, da danes to ne bi bilo uresničljivo s povratkom. Obrnil sem se in z vetrom v rit priletel naravnost čaz trafo in v lep pristanek 20m od vzletišča. Debeli dve uri. JES!!!Takoj za menoj je pristal še Frenk L., ki me je le pozdravil, par besed in že je šel še enkrat, kot se je izkazalo - scuret.
Ob zasluženem piru sem si privoščil še kosilce in vmes poskušal zvrtat Frenkovo številko, ki sem jo dobil, ko sem bil že v Sevnici in tako ni bilo nič od reševanja padalca Frenka.
Domov grede sem pri mizarju še dvignil zadnji les za fasado in doma razveselil Ajo.

(24.9.2018 kopirano iz "Statistika Letenja")

Lisca, 26.5.2011, Brezvolje...

Prvič
http://xcglobe.com/flights#show-flight/66064/
Nekam ni prave volje. Ne za karkoli, še za letkanje ne. Zadnjič sem s komaj spravil na  polmaraton v Radence, pa še tisto sem se bolj sprehodil, kot odtekel, a krog sem le obrnil in se pri tem še luštno imel. Stvar je v organizaciji, saj sem se na tek prijavil še pravi čas, že pred meseci in treba je bilo it tečt.
A pomlad je tu, vreme je, kolegi kar bogato frčijo, tako da me je ta četrtek le potegnilo, pa sem se spravil skupaj.
V službi sem ugotovil, da sem doma pozabil denarnico (sem se pa spomnil vzeti fotoaparat). Poštimal sem najnujnejše in se relativno pravočasno, že nekaj po poldnevu, odpravil proti Lisci. Kličem Markota L., da ga vprašam, kako danes kaj kaže, pa da vsaj nekomu povem kje sem. Ne za eno, ne za drugo ni bilo panike, saj je bil Marko z izbrano ekipo že gor, povedal pa je še, da se gor odpravljata še Stane in Fogi. Stane je obtičal v službi, s Fogijem pa sva se dobila na Bregu in se z njegovim kombijem odpeljala gor.
Nekaj njih je viselo nizko nad grebenom, ko pa sem prišel na štart, pa so bili že vsi nazaj na tleh. Ne vem točno zakaj, ampak vzdušje mi ni delovalo ravno sproščeno. Pa ne le zaradi Joca. No, ne vem.
Dan brez baz in z kar močnim JV vetrom. Ni bilo ravno po pričakovanjih, a kaj čmo, če se že da odletet, pa gremo. Pripravil sem se skrbno, zelo skrbno, že zaradi reda. Med pripravo torbice opazim, da nimam s seboj fotoaparata. Ostal je dol na Bregu, v avtu. Ajd, saj bo šlo tudi brez njega. Predno sem se pripel, sem še vključil štoparico na urci, da bo ziher. Odštartal sem lepo (kolikor sploh znam še lepo odletet) in se na vetru takoj dvignil. Malce čudno je bilo spet zaplavati v zrak, ni bilo sproščenosti, bolj velika previdnost zaradi neuletenosti. Razmere so bile bolj tako - tako. Modro nebo, veliko vetra in nobenega stebra. Tistih za dva zavoja ne štejem. Vmes opazim, da sem kjub vsej skrbni pripravi pozabil pripeti levi karabin za gas. Spet nič hudega, ampak tako ne gre! Nekaj sem poskušal zadevo urediti v luftu in kmalu ugotovil, da tega ne gre početi. Oddrajsal sem se mimo Ješivca in skoraj nasedel na naslednjem kuclju ter se raje obrnil, ker me ni nič kaj mikalo v tem vetru krošnjarit tik nad drevesi. Nekako sem se odplazil nazaj nad štart in čez Z greben v hudem guncanju kar mehko pristal v visoki travi Lisce. Prva in edina stvar je bila pripeti ta nesrečni karbinček za gas.
Pa nazaj na štart.

Drugič
http://xcglobe.com/flights#show-flight/66067/
Po pripenjanju gasa sem šel mimo v pogovor zatoplenih kolegov, ki so me opazili šele ko sem bil že na štartu. Povedal sem za gas in, da ja, grem takoj nazaj v luft. Saj gre, če nimaš prevelikih pričakovanj.
Še enkrat sem ponovil zgodbo do kuclja naprej od Ješivca , pa spet bil nizko in se obrnil. Nad Lisco pa srečam Woso in Robija, ki se igrata nad grebenom. Fino, bo družba (Fogi je prej scurel). Woso gledam kako jo pikne proti Rudeniku, "moj" kucelj pa mu ne dala težav, ampak ga lepo, ze lepo zalogo višine gladko preleti in se visoko priklopi naprej. Hja, seveda grem še sam. V tisti luknji pred kucljem je treba pobrat. Saj se da. Saj je Wosa pobral. Ne pa tudi jaz, tako da sem se osramočen šel prislonit nazaj na Z greben Ješivca, po katerem me je Robi lepo preletel. No, tudi predsednik je kucelj preskočil podobno kot prej Wosa. Kakšna znanost preskočit en kucelj!!!. Na Ješivcu popravim višino in še enkrat naskočim ta nesrečni hribček ter ga nekako le preletim. Če bi bil sam, bi se obrnil, tako pa sta me Wosa in Roberto potegnila naprej, saj je bilo videti, da gre tudi naprej ....(spat...!)...
Wosa se vozi sem pa tja, Roberto je ves čas nad menoj, ampak tudi jaz sem še v zraku. Na koncu, tik pred Rudenikom vidim Woso, da se prav nizko vrača od iznad kmetije, ki bi jo bilo spodobno obrnit. Ob misli, da bi se moral reševati kje nad krošnjami ali pa celo scureti mi stisne prpa in med curenjem proti kmetiji predčasno obrnem, dokler sem še nad grebenom. Jebiga. Ni dosledno, ni pa zato konec sveta. Nekako se odguncam nazaj - od kuclja nazaj že tretjič ta dan. Nad štartom razmišljam ali bi se spustil naprej proti Lovrencu, ampak me nad vrhom tako požre, da so se dileme hitro razblinile in sem med premetavanjem drugič danes pristal na vrhu. Tokrat sem se odpel in prisedel družbici, katere večina je še vedno sedela v senci (Drago je že prej odšel).

Tretjič
http://xcglobe.com/flights#show-flight/66068/

Lisca, 31.3.2011, biutiful! še ptiči so uživali

http://xcglobe.com/flights#show-flight/61963/



Krivitev prostora in časa, da se sploh lahko znajdem na štartu.
Sredi dežja se na kondorjevi tabli pojavi veselje nad sredo, ko bo za letet. A ja? Vreme se res nekaj poštima, a do srede še nisem čisto dojel, kak dan bo to. Joc je menda kar ozdravel, ostali niso kaj preveč javno razglabljali, a na koncu je bilo to sredo objavljenih ~180 letov - večina z orng višinami, naš konec je prevladoval. Meni pa niti za čet. ni kazalo dobro (služba), ampak sem se pripravil za vsak slučaj in nekaj čez poldne mi je le uspelo oditi, tako da sem bil okoli pol dveh že na štartu. Ok, kakšno urco za načrti, ampak kazalo je dobro.

Na štartu najdem Mojco in Damjana, pa še nekoga, ki so bili pripravljeni in pripeti ter čakali... Med štimanjem je prišel mimo še Darko, ki se je tudi poooočasi pripravljal. Vmes pa: nekaj jih je visoko navilo, malce se je oblačilo in lepo vleklo gor. Seveda se je v trenutku, ko sem se spokal na štart (14:02) zaprlo in prenehalo pihati. Tako sem imel še čas za kratek čvek, kjer sem izvedel, da Mojca (in z njo Damjan) čaka, da mine huda ura in se termika rahlo umiri. Ja, take stresa ta, ki vedno scuri - po 60tem km.
Po nekaj minutah sem le dočakal, da so se oblaki gosposko umaknili, da je sonček posvetil na dolino, temu pa je sledil vetrič v katerega sem se pognal (lepo uspel štart, ni me bilo sram pred kritičnim očesom inštruktorja ;)).
Začetek je bil kar dober, nisem scurel in takoj sem našel prečko za noge. Ni bilo treba dolgo iskati dežurca pri vikendu, ki me je nato kljub obetavnim razmeram vseeno prijetno presenetil z višino nekaj čez 2k. Ves čas vrtenja mi je postaja divje šumela, ker je bil squelch (ali kakorkoli se že temu pravi) prenizko nastavljen. Seveda mi ni padlo na kraj pameti, da bi karkoli popravljal med sukanjem, zato pa je bilo na vrhu stebra prvo opravilo pošimati to šumečo nadlogo. Ahhhh! Svež zrak! Pa jurja in pol pod ritjo! Končno. Zemeljske dileme, koliko se obleči, so se tu razblinile - zgoraj ni bilo pretirane vročine.

Smer. Tokrat sem se odločil narediti malce drugače kot sicer. Grem na Kum, pa nazaj, pa kolikor gre na Bohor. Kako naprej ali pa nazaj, pa se bo videlo, ko bo čas.
Torej proti Kumu. Višine je bilo dovolj, baz je bilo vse polno, zato sem jo vsekal kar naravnost proti Radečam. Vmes sem uspel zgrešiti vsa dviganja, tako da me je nad Savo že zaskrbelo. Tam pri svinjski je bila ena lepa bazica, a ni prijela, zato sem se lepo obrnil proti Kozičju (Čelovniku) kjer sem le našel neko brbotanje, na katerm sem se spravil na Kozje, ki pa kljub lepi bazici zgoraj spet ni dal nič. Ok, zadnja šansa - tako sem enkrat že preživel - po grebenu proti Lovrencu. Mic po mic sem se le spraskal malce višje, kjer sem le zapel lep steber in ga zvrtel do baze ter na koncu še bežal iz nje. Juhej! višina dneva 2374!
Ko sem že bil tako bolj severno od Lisce, sem se odločil, da se je izognem ter poskusim končno malce okolice in končno (vsaj) obrnem to sveto trojico.
(odmor zas spanje)...(naslednji večer ... zdaj tretjič začenam z nadaljevanjem, dvakrat me je med popravki včerajšnjega zapisa zabrisalo ven...)
Trojica je pofočkana, višine je še kar nekaj. Za na Bohor bo treba proti Rudeniku. Požira me svinjsko, zato zavijem raje proti Ješivcu, kjer vidim vrteti Gabija. No vsaj nekdo znan (kasneje se izkaže, da je bil tam tudi Joc, a sem ga uspel spregledat - najbrž je bil previsoko). Greben V od Ješivca je bil radodaren s stebrom na čez 2k. Gabi me je še preskočil.  Ok, višina je taprava za direktni napad na Bohor! Pri preskoku se mi je zdelo, da gre bolj dol kot naprej in že nad Mrzlo planino se mi je zazdelo, da se to lahko konča v podnu. Gabi se je nekako znašel tam kot jaz, a kar nekaj sto metrov višje!?! (kasneje se izkaže, da se je Joc takrat tam že boril nekje v podnu). Kakorkoli že, Rudenik je še bil v doletu z vetrom v rit, pa sem se šel naslonit nanj. Če že ne gre na Bohor,se  pa bom po grebenu zanesljivo splazil nazaj na Lisco, sem si mislil. A glej ga vraga! Ko na Rudeniku vrtim nedolžno brbotanje, se to izkaže za soliden stebriček in grem še četrtič ta dan nad 2k.! Jeeeesss! Seveda spet na Bohor, kjer pa spet nič pametnega ne zagrabi. Vidim nekoga, ki vrti bolj na grebenu, ali celo na severni strani hriba, pa gor gre, pa še baza se bohti nad njim (kasneje se izkaže, da je to najbrž bil Drago). Še sem pičim tja in res se da nekaj spraskat, ampak nekega pravega rokenrola ni več. Zabavno se pa je bilo preganjat z nekaj veseljaškimi ptiči, ki so imeli prav spodobno zabavo tam na jurja in pol. Morda bi se dalo it še narej, do Senovega bi sigurno šlo, ampak (vedno je ta ampak) avto je na Lisci, kamor tudi vleče vetrič. Gremo nazaj. Gledam hitrost na GPSu, a ekran je prazen?! Kot kaže, stare baterije niso več sposobne preživet spodobnega leta. Toda tu je še moja nova urca, ki si vse pridno beleži, tako da ni panike. Z vetrom v rit je curaža tako micena, da si privoščim špuro po dolini in greben priklopim šele en kucelj pred Ješivcem. Ta mi da svojo običajno dozo, da se lahko mirno prekucnem čez  Malo Lisco proti štartu. Tam je treba še malenkot požagati, da se spravim čez trafo pristajat. A trapec nerodni je nisem zvozil po ravnini lepo pristat ampak sem kot komet treščil v hrib. In to s še vedno bolečo tačko! Ajaj! Bolj kot v stopalu, je bolelo pri duši....
Gor sem srečal še Damjana S. s katerim sva ruknila še en pir za likof in to je to. Doma sem bil uro kasneje kot običajno, a letenje je bilo tisto pravo.
Kakokokoli že,  štirikrat nad 2k, dobre tri ure v zraku in pristanek nazaj - jaz sem kar zadovoljen, čeprav je to precej skromno v primerjavi s kolegi.
Po petkovi pavzi sta sledila še dva epska letalna dneva, a to je (zaenkrat) zgodba za druge.

Veternik, 19.2.2011

Družinska amneza to soboto: Lenart s skavti na taborjenju, Lovro s sošolci v Berlinu, Irena v učenju, fotr pa z bolečo tačko v vikend regeneraciji. Vreme je kazalo slabo, a manj slabo kot naslednje dni (no, slabo s stališča letenja, sicer pa je krivično vreme kar povprek razglašati za slabo, a ne?).

Doma je že en teden pod stropom visel lep, krasen, skoraj nov, Robinov zic (Mac Para Hawaii L), ki sem si ga poželjivo ogledoval, a ekonomski ratio nekako ni dovolil posega v proračun. Zamislil sem si, da bi ga v soboto le preizkusil, a ga je bilo treba že v petek vrniti, kar sem opravil kar z Rokom. Ob piru sva se mimigrede dogovorila še za sobotno letenje - po vsej verjetnosti na Lijaku, kjer se je obetal letalni dan. Zvečer je bilo nekaj telefoniade in Roberto je bil kar za Lijak, če bo le vreme. Ok. Ko zjutraj Wosa objavi, da se gre na Lijak (vreme je ok), pa Roberto pojamra (gneča, pa to...), meni pa se tudi za vsako ceno ni šlo spet vozit 500 km (na Aladinu je bil Lijak že v zeleni burjici, kar sicer ni kritično, sem pa enkrat v takem že obsedel na štartu in nato šel peš dol). Tudi prav. Dogovoriva se za Veternik, saj napovedan severovzhodnik obeta, da se bo dalo odletet. Pa še Joc se je nekako odločal, da bi šel poleg, morda pa še Škruba.

Ko je napočila ura za odhod na Veternik (še Irena se je spraševala, kako da me še ni izstrelilo), pa je Roberto ugotovil, da ne bo nič od jadranja (kakšnega jadranja?!?) in da seveda ne gre. Tudi prav. Ampak tudi Jocu se nekako ni šlo. Jebiga. Deda, ki je sicer vedno pripravljen peljati, je bil v Lj, tako da sem se odločil, da grem pač sam, saj se da tudi peš vrniti na hrib po avto. No, na koncu se je Joc le odločil, da gre poskusit in tudi zadeva s prevozom je bila urejena.

Nekaj pred drugo sva se le znašla na zadnjič lepo počiščenem štartu, kjer pa je presenetljivo (rahlo) vleklo z jugozahoda! Nekaj ptičev je celo jadralo na južnih pobočjih. Zgoraj, nekaj sto metrov višje, pa je meglice vlekel napovedan severovzhodnik, tako da je kazalo malce potrpeti. Rahle sapice so se čez slabe pol ure res obrnile in štartno okno je bilo odprto.

Med pripravami je s Kozjanske strani pridrvel en fant, ki se je predstavil kot fotograf. Dogajanje se mu je zdelo zanimivo in si je želel vse skupaj pofotkati, tako da smo skupaj počakali še njegove starše, ki so s fotoaparatom prišli malce za njim. Pustil sem mu še svojo vizitko in končno v zrak!

Lep štart s samega sedla in spustek v dolino. Vario je seveda ves čas bil modro tiho. Pristanek pri cerkvi. Joc prileti nekaj minut kasneje. Dan je rešen.

Da pa ne bi bilo vse brezhibno, sem ob pospravljanju GPSa ugotovil, da nisem vključil beleženja treka. Ajjaj! Seveda to ni katastrofa, je pa nedoslednost. Na srečo (ali pa prav zato, ker) pa sem imel prvič s seboj svojo novo Garminovo urco, ki pa sem jo še pred vzletom uspel nekako nahecat, da je beležila trek. Le še snet ga bo treba.

Jocu se je že mudilo, tako da sva se kar na hitro spravila nazaj po avto in hop vsak k sebi domov.

Naslednji dan je sledila je avantura s snemanjem treka (Daniel posodil manjkajoči USB ključ), konverzijo v IGC (Garmin Training Center -> Google Earth -> KML -> predelava v GPSDump KML format (Excel) -> GPSDump -> IGC, trek ok, ni pa višin!) ter končno objava na OLC.

(Iz Garmin Training Center se da trek izvozit tudi v GPX formatu, kjer so tudi zapisane višine, a ga bi bilo potrebno programsko preoblikovat v KML ali pa kar v IGC)

V ponedeljek prispejo še slike našega fotografa. Dobro se je vse skupaj izteklo!

OLC

Slike

Vogel, 7.-8.2.2011

Le + fotr

Švarč po Veterniku, 16.1.11

Januarja se je razbesnela pomlad. Po pravici povedano se kar prileže, le smučarije malo manjka.

V soboto sem malce friziral našo od snega polomljeno vrbo in tako prišel k sebi od napornega tedna, ki se je v petek zaključil s tadolgim šihtom in nato klubsko skupščino v Radečah. Tam smo ugotavljali, kako se bliža pomlad, pa kako bi bilo dobro štarte malce pripravit, predvsem pa Veternik, ki je izrazito pomladni, pa še zaraščen kot hudič. Ideja je bila za nedeljo.

Joc je prepričal še Gabija, jaz sem bil že prepričan, Rok pa je bil upravičeno odsoten.

Dopoldan na Veterniku je bil res garaški. Kdo bi si mislil, da je v tistih nekaj grmih toliko vej in dračja?! Lahko pa si je zamisliti, da ni pretirano lahko vse to vlačiti po kar strmem bregu gor in dol. Hitro sem zakuhal in tako večino dneva preživel v kratkih rokavih. Šestnajstega januarja! Sicer pa je bilo enkratno. Dobra družba, sproščujoče delo na svežem zraku in vse to še za letenje.

No, po štirih urah garanja nam je pa že malce dol padlo, sploh ker se je že opazila OGROMNA razlika med prej in potem, podrobnosti pa se da tudi skurit, a ne?

Dan je bil lep, vleklo je z juga in greh bi bil, če se ne bi pometali dol s kakega kuclja. Za to dejanje je bil seveda že v naprej določen Senovški Švarč, kamor smo se lepo (preveč?) na izi odpravili po nagrado dneva. V izogib psu čuvaju hiše pod štartom smo se na vrh potiho splazili z druge strani, skozi gozd. Meni se je najbolj mudilo in sem bil (začuda) tudi prvi pripravljen. Sosedov kuža je tudi prihitel pogledat kaj se dogaja - brez njega očitno ne bo šlo, ampak deloval je lepo pohlevno. Tik preden sem potegnil, sta Gabi in Joc začela intenzivno klicati kužata, ki pa se ni dal motiti pri ostrem opazovanju situacije. V trenutku, ko sem potegnil, se ju psu zmešalo, tako da sem tekel bolj za lastno varnost, kot pa za potrebe vzleta. Ahh! Nekaj trenutkov zraka, nato lep pristanek pri avtu. Malce zatem se mi je pridružil še Gabi, Joc pa je odletel v dolino. Dan je rešen, pa še doma sem bil dovolj zgodaj, da sva z Lenartom lahko še mirno ponovila nekaj šolskih zadev.

OLC