Tako je bilo: Ni vrag, če se stvari ne zapletejo. Po sklepu klubskih modrecev je Paratlon 2010 padel na soboto, ja, prav na soboto, za katero je bila napovedana tudi sveta trgatev. Nekaj dni sem se pekel na ognju dilem, kako nafutrati volka in kozo spravit v luft, ko me je na koncu odrešilo vreme, ki se je za odtenek lepše napovedalo za v nedeljo. Paratlon je sledil vremenu, trgatev pa urniku in zadeva je bila, vsaj v glavnem, rešena.
Nedelja. ***** (cenzuruirano). V Radeče sem prispel z polurno zamudo, a še pravi čas, pred odhodom. Tudi letos sem se odločil za lagodno varianto, pohod brez nahrbtnika. Bo že še čas za švicanje.Sprehodek do Križ je bil prav prijeten in je minil v kramljanju o tem in onem, opazovanju prebujajočega jesenskega dne in pogledovanju v nebo. Na mesto dostave nahrbtnikov smo prispeli pred vozniki, ki pa so se kmalu pojavili ter s seboj pripeljali še častnega gosta Erzota. Pijače pa ne.
Do štarta nas je ločilo le še nekaj korakov skozi z gobami posejan gozd. Prostor je lepo urejen; počiščen in opremljen s trakci, ki so veselo plapolali gor. Hja dobro kaže, vsaj odleteti se bo dalo.
Ampak... ura je bila prava, lepo je vleklo, mi pa smo kar sedeli in nekaj čakali. Erzo je malce živčno pogledoval okoli, a vedno manj potrpežljivo čakal na kakega domorodca, da pokaže, kako se tu leti. Ko pa je začel po telefonu nekomu razlagati, kako "... sami ne vedo, kaj bi...", se je Niko razpištolil in se na hitro zrihtal, ostali pa smo se zapodili za njim.
V zraku je držalo. Eni so vrteli malce bolj zunaj, sam pa sem se držal grebena in si lepo ohranjal višino, kar se mi je obrestovalo na prvem kuclju Z od štarta, kjer sem se nekako dvignil nad greben in začel s polnim kroženjem. Nekaj nad vrhom kuclja se mi je zazdelo, da bi lahko skočil čez muldico in se naslonil na naslednji breg, a sem že po nekaj dest metrih naletel na stebriček, ki je dal dnevni plafon. Sproščeno sem se odguncal naprej do Nebeške gore (zdaj vem, da se tako imenuje), kjer se spet dalo lepo pobrati. Kaj pa zdaj? Kum pred nosom, veter v rit, vmes pa dolinica (Ključevica), desno kucelj s cerkvico (Sv.Marija). Zdelo se mi je, da bi bilo dobro pobrati cerkvico, pa potem na Kum, morda pa bi šlo tudi naravnost na južno pobočje Kuma? V slednje sem se dejansko zapodil, a šlo je samo dol, zato sem se obrnil nazaj proti Nebeški, kjer je bilo malce več maneverskega prostora. A glej ga vraga! Tam je očitno bil dežurc in kmalu sem bil v izhodiščnem položaju nad Nebeško. Naslednji poskus je bil proti cerkvici, ki sem jo dosegel malce nizko, malo obrnil, a spet ni bilo nič. Teren se izkazal kot primernen za takšne zezancije in kmalu sem bil nazaj nad Nebeško. Tokrat mi je uspelo naviti še nekaj m višje, da sem lahko cerkvico preletel, ampak tudi v tem primeru ni dala nič od sebe, zato sem se spustil v zdaj že znan krog povratka proti dežurcu. No, na poti sem naletel na neko brbotanje in ga malce zvrtel in hop - že sem dirjal proti Kumu. Ta hrib me ta dan ni hotel spustiti nadse, saj se tam ni dalo obrniti nič uporabnega. Pomahal sem planincem pri koči in se zapičil v veter. Pošasi, a presenetljivo brez kake divje curaže sem se prebil do svojega dežurca, ga zvrtel, še enkrat pogledal nesojeni Kum in jo pičil novim avanturam naproti. Na drugem koncu grebena, nekje nad Svinjsko (?) sem videl nekoga z rdečo coto - najverjetneje Roberto s kar spodobno višino, ki je obetala preskok čez Savo in dalje na V. Kolegi so še vedno uživali v zraku okoli Križ, sam pa sem tam naletel na še en razrukan steber, s katerim sem še malce popravil višino. Joc je kasneje povedal, da mi je coto grdo zložilo, sam pa tega na srečo nisem opazil. Bilo je res razrukano, coto je bilo treba ves čas lovit, ampak to je sestavni del zgodbe. Ni pa to bil več tisti prvovrsni užitek, saj me je pri vem tem že pošteno zeblo. Tu sem naredil neumnost, ko sem se spustil preveč nad dolino, kjer pa res ni držalo zato sem potonil prodi Radečam. Poskusil sem še obrnit Svinjsko - ni bilo nič - nato še breg čez Savo - prav tako nič, potem pa se vdano spustil proti družbici, zbrani na uradnem pristanku. Dovolj je bilo za en Paratlonček.
Svinjska rt, dvakrat je bolje kot enkrat (OLC)
Peljal Roberto, odletela RV in Erzo. Start je start. Bolje kot gledat od daleč.
Zadnja runda. Stane in Roberto sta se odločila, da raje peljeta avta nazaj v dolino, odleteli RV, Erzo in Joc. Štorija. Erzu se mudi in je hitro pripravljen, a v zelo švonih pogojih (pametno) prekine štart in posledično s štriki s tal pobere kup smeti. Ko se cota čisti, v prav tako kilavem veterčku odleti RV, ki pa ga ne dvigne dovolj (jasno!) in se po cirkuško poči v zeleni zid grmovja, a ga, zahvaljujoč kinetični energiji svojih letečih 100 kil nekako prebije in celo odleti naprej. Posledica: kup listja v opremi in nekaj celo na špagh, predvsem pa izvlečeno ohišje za baterije na GPSu ter izgubljene baterije. Škoda za hosto, kamor sta padli bateriji in za izgubljen track. Na srečo sta prva dva ostala shranjena.
No, na prvem kuclju (600 m +5 -20 m) sem počakal na Erota in se odpravil naprej na naslednjega, kjer smo nato skupaj z Jocem, ki je prišel malce kasneje, veselo vrteli med 590 in 630 metri. Sledila je skupinska selitev na Svinjsko, ki je svinjsko držala, da smo jo še malo počečkali in se v zadnjih sončnih žarkih spustili do pristanka v Radečah na likof Paratlona.
RV in Erzo pridelala tri štarte, Joc dva, ostala banda pa je bila bolj ali manj zadovoljna s Križami.
Sledi slovesni zaključek pri Strnadu, ki pa sem se ga udeležil le za potešitev hude žeje. Po pivcu, pred večerjo sem se na hitro poslovil, žal tokrat zame ni bil čas za druženje, saj sem se trudil v dan zbasati še najpomembnejše: nekaj uric z mulci. (Lenart je imel prvi turnir v golfu...)
Foto na kondor-radece.si
