Izgubljen primer. Koliko je že od zadnjega letenja?
Dež na dež. Nek večer pokliče Joc in objavi klubski pohod na Lijak v četrtek, ko bodo taprave razmere. Vesel sem klica, a zdi se mi, da bo zame to spet misija nemogoče. V naslednjih dneh vseeno pade odločitev, da grem, a je ekipa že setavljena. Nič hudega, jo pa sam potegnem s skrajšanega šihta.
Četrtek. Opravim najnujnejše in zašibam na Primorsko, a se ustavim že na Brezovici, kjer je na AC nepopisen zastoj. Besnenje v avtu nič ne pomaga, da bi se prej kot v pol ure prebil skozi. Krstna vožnja čez Rebernice in že se vidi Čaven pokrit z oblaki. Ups? No, ja. Novembra smo in zgodaj je še. Na pristanku pokličem Igorja, ki se napove za čez nekaj minut in do takrat se nas nabere toliko, da nas zategne gor (furo je letos podražal na 3€, kar je še vedno sprejemljivo). Napovedoval je bolj kilave razmere in jadranje bolj na dinamiki, kot na termiki, jaz sem pa obljubil da pridem na pir ko priletim nazaj z Nanosa.
Na štartu najdem Nikota in Robertota, ki se še pripravljata, ostali iz ekipe pa so že na misiji. Ob vzletu jima zaželim srečo in se še sam spravim v opremo. Začuda ni bilo sledu od treme, čeprav sem zadnje čase prav poredko na štartu. Razmere so bile idealne in odštartal sem res lepo in umirjeno.
Komaj sem se dobro namestil in vesel ugotovil, da sem po doooolgih treh mesecih ponovno v zraku, sem zapel stebriček in ga zvrtel do baze. Sanjski začetek - 8 min po štartu sem že čohal, sicer nizko, a vendarle - bazico. Vleklo me je na Svete gore, a se mi dan ni zdel pretirano primeren za kaj takega, vseeno pa se je dalo obrnit hribček nad Lokami. Na izi sem se podal na božjo pot proti Čavnu. Užitek! Lepi stebrički na poti, vrtenje do baze tam okoli 1,3k, pa naprej. Pri Čavnu je malo spustilo, ampak se V.Modrasovec spet lepo izkazal, čeprav nisem mogel splezat nad anteno. Tako sem bingljal tam gor in pogledoval naprej proti Kovku in Nanosu. Zenit dneva je bil že mimo. Lahko bi se zagnal naprej in nabil dodatne km, toda misel na pristanek ob avtu mi je bila tokrat ljubša pa sem se lepo, z užitkom obrnil nazaj na Z. Greben je presentljivo lepo držal in celo Čaven se je tokrat izprsil in mi dal svojih 170m. Tudi na zmajarski rampi je spet šlo lepo počasi in nežno gor in zalotil sem se, da še vedno vrtim, čeprav je vario že utihnil. Kar odneslo me je.
Sledil je še počasen spust proti štartu, kjer sem poslikal nesrečneža, ki je metal rezervo (izgledalo je, da je vse ok, slišati je bilo pogovor okoli cot). Še finalni spust ob že neaktivnemu pobočju hribčka nad Lokami in hop na pristanek.
Po krajšem odtajanju prstov (ni bilo tako hudo) sem se lepo spokal in hop v avto. Sledilo je še malo telefoniade s kolegi, ki pa se takrat še niso čisti prešteli. Na poti nazaj sem slišal, da dars tokrat dela kolone tudi proti LJ in sem se zvito odločil, da grem dol že na Vrhniki. A glej ga zlomka! Nekaj km pred Vrhniko je že vse stalo. Sledi ura besnenja v kupu stoječe pločevine. Ko sem se končno priplazil do cestniske postaje, sem videl vrle cestarje odstranjevat zožanje. No comment.
Dan rešen.
