Ambrož, 15.8.09, Skoraj prvič Gorenjska

Že dejstvo da ta zapis nastaja šele 25.8.09, torej celih dest dni po letu, pove marsikaj. Na primer, da se slabo organiziram, tudi za letenje. Na višku sezeone imam šele 10. štart letos. Cccc.

Okvir: Po bolj kislem vikendu na Primorskem, se je vreme določilo podariti še nekaj za letenje obetajočih dni. Še doma je dobro kazalo (Lenart in Irena na morju, Lovro na T2, sam brez res nujnih opravil). V petek sem se že dogovoril z dedom, da gre z menoj na Lisco, ko Joc napove sobotni izlet na Gorenjsko. OK.

Medo z vnukinjami, Marko L. (tokrat voznik), Drago, Joc in R.. V Cerklje smo prispeli že zgodaj in opazovali celo jato tečajnikov, ki so drgnili Grajski hrib. Na štartu smo malicali, se opazovali in tuhtali, kdo bo šel v neobetajoč zrak. V nasprotju z napovedjo je namreč vlekel rahel V, kar pa za tiste konce ni najbolje. Vmes se na štartu pojavi še lokalni DESUS in skupaj opazujemo Medota, ki je prvi potegnil in se junaško boril, a vseeno počasi tonil proti pristanku. Stari mački se niso veliko obirali, ampak so se kmalu pometali v zrak. Ko smo videli, da nekaj vrtijo, smo se kar na hitro spokali še sami. Marko je šel prvi in se lepo pobral, sledil mu je Drago, do takrat sem se pa že tudi sam uspel pripravit. Komaj sem dočakal tisto sapico za odštartat - in v zrak za kolegi!

Okoli štarta ni bilo nekaj obetavnega, a sem se le nekako spajsal nad Tiho dolino (visoko), Joc nizko - Gondola (baza), Marko nizko, Dragota nikjer, eni potegnili s Krvavca. Preskok na Potoško goro (direkt na J pobočje, ne v muldo, kjer se je nekdo plazil), tam drgnjenje dokler ne najdem stebra, čez greben na Hudičev boršt, spet drgnjenje brega, spet našel lep steber - do baze na 2k. Mimo Storžiča - nekdo je pa le bil v bazi pri vrhu - na Z greben . Zrukano, celo en klof, a ni panike. Tam naletim na Dragota (a se mi ne gre v "njegov" steber, he, he,...), ki se kot kaže že vrača od ???. V glavnem, tam se še malce poberem in hop na Tolsti vrh, kjer malce podrgnem grebenček in že dobim lep steber do baze na 2k. Spust proti Kriški gori, kjer se da zvrteti na 1,7k. Kaj pa zdaj? Preskok na Dobrčo je dolg in danes težko povraten, ampak tam čepi ena lepa baza, pa en kup padal se vrti. Odločitev: Carpe Diem! in pohodim gas proti Dobrči. Že na prvih V grebenih nekaj drma, a to prevozim in se priklopim na J pobočje, kjer kar mrgoli padal. Sicer se tam malce poberem, a baza ostaja daleč nad menoj. WTF?! Drgnem breg in počasi me odnaša na Z. OK, pa poskusimo tam. "Orlovo gnezdo" ;-). Vse skupaj nič, le curim počasi. Skok na Perota. Tam šele piha! Jasno, da ob tej uri, v V tako nizko ne bo nič več kot je, zato se raje, namesto podaljševanje leta za kak km na Z, odločim pristati na nekem placu, kjer je kazalo na piknik.

Res je bil piknik DJP Lesce-Bled in en prijazen dečko me je zategnil do Podvina, kjer so vsaj kakšne šanse za štop. Raje kot da stojim in čakam, sem se počasi odpravil peš proti Brezjam. Malce pred priključkom na AC mi le ustavi en špajsen možak v Škodi in me zategne do Kranja, kjer me pobere ekipa. Spet luštno.

Naslednji dan spet dobro kaže, a se odločim ostati doma, z Lovrijem. Bilo je zelo ekstenzivno a tudi luštno. Imam srečo, da imam še to možnost.

Fotke

SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&33822&map

Kobala, 8.8.09, Drobtinice

Torej: Junijska klubska odprava vPosočje je bila zaradi vremena prestavljena na lepše čase. Ta vmesni mesec pa so svobodnjaški kolegi dobro izkoristili in si v letalnih dneh privoščili kak skokec v Posočje in tam pridno nabirali km. Po povratku s počitnic na morju in odpihnjenem mojem edinem dnevu Paralisce sem ta vikend še jaz dobil priložnost preizkusit hribe okoli bistre Soče, tokrat v spremstvu še z Jakobom razširjene družine. Kondorjev tabor je stal že dva dni in oba dneva so Kondorji izredno leteli, tako da sem bil kar pošteno razdražen in upajoč na vsaj podobne pogoje, kot v dneh pred "našim" vikendom.

V soboto smo se otovorjeni s kolesi pojavili v kampu že uro pred predvidenim odhodom na štart. Uspel sem še postavit šotor (z VELIKO pomčjo družine) in že smo s Silvovim Defenderjem krenili na Kobalo. Tam pa - žalost. Vzhodnik je veselo nažigal, četa letalcev pa se je le sončila okoli po vrhu. Nekaj jih je le potegnilo, a kaj več od drgnjenja vzhodnega grebnčka in odplaknitve v dolino ni bilo. Nekega lokalca - menda Peka - je veter na štartu lepo mučil, a vseeno sem se odločil, da dol ne bom šel z avtom, saj stanje ni izgledalo nevarno, le zelo neobetavno. Ob vetru v rit bi se dalo priti vsaj do kampa. Zapomnil pa sem si, da so proti Tolminu vsi leteli v širokem loku okoli Kobale, kajti v zaveterju znajo biti rotorji... Na štartu sem bil tudi sam pravi pek in najbrž v zabavo tamkaj zbrani čakajoči množici. Še Drago se je vmes uspel pripravit in lepo odletet. Glede na dolgo abstineco sem si raje vzel čas in se potrudil coto brezhibno spravit nadse in lepo odletet, kar mi je po nekaj poskusih na koncu tudi uspelo (brez aplavza, kot pri Peku).

Greben je držal, a žal je kar kratek, kar je Dragota tako motilo, da si je vzel čas dreti se name in na še nekoga, naj mu damo več prostora. Baje so se na zemlji neizmerno zabavali. Sam greben ni dal neke višine, v privajanju na letenje pa si nisem žel preizkušat nekih novih variant v muldi pod Kobjeglavo kot je to počel nek zmajar, zato sem počasi odvil proti Tminu. Takoj, ko sem zapustil greben Kobale me je dobesedno odplaknilo proti Zahodu, tako da sem le fasal nekaj rotorjev s Kobale, a ni bilo sile (le malce zdravega strahu). Na srečo sem imel pred seboj sondo, ki mi je nakazal, da Vodel vrh nekaj dela pa sem se zapodil kar tja. Res se je z žaganjem sem ter tja dalo na vetru počasi plezati gor. Misel in dogodek dneva: v nekem trenutku tega počasnega žaganja sem pomislil, kako lahko tudi 1m/s izgleda kar razburljivo, ko me je prilepilo v sedež, vario pa je podivjal v trentku na 4m. Opaaa! Vaja se je še ene dvakrat ponovila in že sem bil pod vrhom. A takoj, ko sem prilezel čez grebenček me je spet odplaknilo naprej proti Z. Tokrat sem bil že pripravljen na rotorje, a kljub temu mi ni bilo v zabavo krotiti coto v tisem gooor-doooool. Se mi je pa zazdelo, da se pa poleg vetra že meša tudi termika. Previdno sem nekajkrat obrnil in res je vario macle popiskal ampak zanosi so bili tolikšni, da sem jo raje ubral v dviganju kar naravnost ob pobočju. Nekje nad kampom sem se zaletel v najbrž dežuren steber Mrzlega vrha, in ga nekajkrat obrnil, dokler me ni spet odneslo naprej. Okoli mene so bili le zmajarji, le en PG je šel proti dolini, drugi, moja sonda, pa je vrtel po grebenu od Mrzlega vrha proti Rdečemu robu. Kako je sploh prišel tja ?!. Kakorkoli že. Za na Krn sem bil prenizek in že preveč Z od M.v. in resnično previsoko, da bi šel pristajat v kamp. Nameril sem na greben Planice, kjer sem želel še malce popravit višino, a s tem ni bilo nič, saj sem na prišel na spodnji del grebena, ki sem ga, brez da bi vario trznil, preletel kot sekira. Moral bi se zapičiti višje, da bi prišel pod greben, kjer bi se morda dalo še požagati na vetru. Po preletu grebena so me kmalu krepko stresli rotorji za njim, tako da sem imel že vsega počasi dovolj. Privlekel cem se do jošk in tam na tamali splezal nad vrh, a nisem imel nobene volje več poskušati še na taveliko, saj bo moral relativno nizko čez greben tamale. Dolina pod Stolom je bila že v mraku oblačnosti, vse je bilo razpihano in tudi v najbolj optimističnem scenariju ni bilo videti nadaljevanja leta proti Stolu. Misel na pristanek mi je bila vedno bolj prijetna in pomirjujoča, pa sem sledil temu in se v loku obrnil proti pristanku za Petrolom, kjer je bilo že kar nekaj prizemljencev. Lepo sem pristal (za razliko od kar nekaj njih, ki so se morali plaziti čez ograje) in dan je bil rešen.

Sedile so telefoniade; družinske težave pri kolesarjenju na kopanje, še vedno parawaitng na Kobali - prevoz v oddaljeni prihodnosti, telefon s prazno baterijo. Raje sem poskusil s štopom, kar me je kar hitro prineslo v kamp, ker je Roberto že zlagal svojo Sigmico, Stane pa svojega rumenčka. Tudi Drago je bil že tam in to boljše volje, kot prej v zraku.

Imel sem se čas osvežit, ko je bilo že treba po po pridne, a onemogle kolesarje v Kobarid. Pridne tako, da sta Lovro in Jakob dobila kanjoning, ki ga je hotel tudi Lenart...

Zvečer pa fish piknik in spoznanje, da bo nedelja neletelna. Vreme se je čisto skujalo.

V nedeljo sta tavelikadva šla na kanjoning, ostali trije pa ponovno na kopanje na Nadižo v Robič, zadnje km celo s kolesi. Prijetno. Zelo prijetno. Po končanem kanjoningu je bilo tudi kopanja konec in po pici smo se odpravili skozi Trento, vmes še skozi Lepeno, čez Vršič, s postankom v Kranjski gori (srečali Joca in Ireno) proti domu. Jakoba smo Ini predali v enem kosu, vsi trije mulci pa so presenetljivo izrazili željo, da bi še kdaj nekaj dni prepočitnikovali v Posočju. No, fino!

SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&33254&map