Neletalne okoliščine tukaj spuščam.
Zadnjih deset dni se leti na veliko, razen na 8.4., ko sem se po spletu okoliščin znašel na Lisci. Takrat je pihal močan JZ. V tem času je bilo preletenih kar nekaj klubskih km. Prejšnji dan, na dedov rojstni dan je klubska delegacija letela z Žusma, a je le Jocu uspelo priti (skoraj) do Radeč. Danes, ob napovedanem JV, se je odločil za še večji izziv in se od doma odpravil peš na Lisco. Bravo.
Ko sva z dedom ob enih prišla na štart, sta ene dva že krožila tam okoli (XIX in ???), pol našega kluba pa se je pripravljalo na štartu. Niko je le še potegnil in odletel, takoj za njem je šel Drago, sledil mu je MarkoL, njemu še Roberto in zadnji pred menoj je potegnil še MarkoŠ. Joc pa je še pešačil proti Lisci. Na štartu je kar lepo nažigalo, sonde v zraku pa so se pobirale in curele ter se spet pobirale. Jaz pa sem telovadil po štartu in opletal s coto, kot da jo prvič držim v rokah. V kakem petem poskusu sem jo le uspel lepo spravit nadse in končno odletet. Kmalu sem se pobral (opazujoč nekoga na Novi - takrat sem mislil, da je to Niko - in Marka Š pod seboj in visokega zmajarja nekje nad Razborjem) in krenil proti - vzhodu, čeprav sem že na podnu ugotavljal, da bo danes pot vodila na sever. Višino sem za sproti lepo popravljal in pri Ješivcu enkrat malo vrtel tudi z Dragotom, ki se je že vračal od Rudenika in me v tem stebru krepko nadvrtel. On je takrat krenil na S, jaz pa dalje proti Rudeniku, kjer sem zapel in končno do baze v desno (vesel, da sem se pripravil do tega!) zvrtel svoj steber dneva. Kljub megličastemu zraku so bili razgledi navdušojoči in vabljivi. La bazic je manjkalo. Za cilj sem si zadal Žusem in se usmeril vanj, a ga žal nisem dosegel, ampak sem moral malce pred njim pristajat. Ta pristanek je bil gotovo najgrši in najnevarnejši v vsej moji letalni karieri, če ne štejemo strmoglavljenje. Zaril sem v eno dolinico, kjer je bilo poleg splošnih sunkov vetra še vse skupaj zrotirano, tako da me je krepko premetavalo in to nekaj metrov nad tlemi. Ne vem, ali sem v tistem krotenju cote krilo prevlekel, ali pa me je enostavno vsulo - dejstvo je, da sem s treh ali štirih metrov čmoknil na travnik kot zrela hruška. Prestrašen sem pomigal z vsemi kosi telesa, ki je kljub bolečinam še delovalo. Tokrat sem imel srečo, a je ni dobro izzivati.
Prijazna domačina v bližini sta me povabila na pijačo in ko je bila oprema v nahrbtniku, sem se jima res pridružil za mizo v senci in tako udobno, ob pivu in klepetu počakal deda, da me pobere.
Na T2 so me še nahranili in lahko sem šel v Blatno po Lenarta, ki je počitnikoval pri Jonu.
Medtem me je Joc seznanil z Nikotovim (Ruše!!!) in Dragotovim (Grobelno) dosežkom.
+ Spet sproščeno letenje z zagotovljenim prevozom (ampak na to se je tudi treba navadit in bolj sproščeno pristopit k stvari) ter zato ena (zame) nova smer.
+ Prvič letos nad 2k
+ preživel cel steber v vrtenju v desno (saj gre, le spomnit se je treba in vadit)
- matranje na štartu - tudi v malce močnejšem vetru je treba znat odštartat, ne pa pustiti, da te cota premetava po štartu.
- recimo neoptimalno izbrana smer preleta, ki ga je gotovo skrajšala; če je urejena logistika, ne bi smelo biti ovira leteti z vetrom, sploh če se tega zavedaš že na tleh.
- (!) katastrofalni pristanek - paziti pri izbiri pristanka!, bolj pazljivo ravnati s coto v tumbacijah, zavaruj se.
SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&27892&map
sreda, 15. april 2009
nedelja, 5. april 2009
Križe, Lisca, 5.4.09
Vreme se je le uredilo, in lahko smo izvedli srečanje na poligonu Ivje. Zbrala se nas je kar večina letečih članov in vsak je vsaj enkrat, večina pa večkrat razgrnila svojo plahto in odletela čez travnik proti piki. Mez zezanjem na poligonu se je začel delati dan z lepimi bazicami na nebu, zato smo se počasi (za nekatere prepočasi) pobrali na Lisco.
Najbolj neučakani smo se na hitro pometali v zrak, pod že z oblaki prekrito nebo in gladko pocureli (Rado in Drago). Ob prihodu nazaj na štart (hvala Jocu) smo lahko le še pomahali ostalim, ki so izkoristili TAPRAV trenutek za štart in ravno začeli pobirati. V naslednji rundi se je za sondo žrtvoval Joc, ki je kmalu končal na tleh, preostali pa smo se drenjali in živcirali na štartu ter čakali sonce pa kako sapico gor. Končalo se je tako, da so se ostali le nekako pobrali in se privlekli vsaj do Radeč, le jaz sem spet gladko scurel (pod Dragotom) na Razbor. Še Joc je dočakal svoj trenutek, ko se je vrnil na štart ter drugič odletel, se krepko pobral, šel do Radeč in še kos poti nazaj proti Bregu. Tudi sam, zahvaljujoč prijaznemu možaku, ki me je na štop zategnil iz Razborja na Lisco, sem imel možnost, da se v zraku pridružim Jocu, a sem jo raje ucvrl domov, saj je bilo bolje še kaj postoriti za otrokovo šolo, kot pa v nedogled preizkušati srečo. Nekaj kolegov je ta dan odlično letelo. Treba je imeti pošlihtano glavo.
SOLC
Najbolj neučakani smo se na hitro pometali v zrak, pod že z oblaki prekrito nebo in gladko pocureli (Rado in Drago). Ob prihodu nazaj na štart (hvala Jocu) smo lahko le še pomahali ostalim, ki so izkoristili TAPRAV trenutek za štart in ravno začeli pobirati. V naslednji rundi se je za sondo žrtvoval Joc, ki je kmalu končal na tleh, preostali pa smo se drenjali in živcirali na štartu ter čakali sonce pa kako sapico gor. Končalo se je tako, da so se ostali le nekako pobrali in se privlekli vsaj do Radeč, le jaz sem spet gladko scurel (pod Dragotom) na Razbor. Še Joc je dočakal svoj trenutek, ko se je vrnil na štart ter drugič odletel, se krepko pobral, šel do Radeč in še kos poti nazaj proti Bregu. Tudi sam, zahvaljujoč prijaznemu možaku, ki me je na štop zategnil iz Razborja na Lisco, sem imel možnost, da se v zraku pridružim Jocu, a sem jo raje ucvrl domov, saj je bilo bolje še kaj postoriti za otrokovo šolo, kot pa v nedogled preizkušati srečo. Nekaj kolegov je ta dan odlično letelo. Treba je imeti pošlihtano glavo.
SOLC
Naročite se na:
Objave (Atom)