Po šihtu, izkoristit zadnji lep poletni dan.
-
Poletje se je potegnilo v september, dnevi so bili prekrasni, vlekel je rahel V (ki je na Irenino žalost privlekel tudi ambrozijin prah) in z malo domišlije se je celo letelo - vsaj na primorskem. Ampak vsega je enkrat konec in vremenska napoved je naznanjala, da bo v četrtek ali pa najkasneje v petek konec toplih in suhih dni. Morda bo četrtek še lep, sem si mislil, pa sem vzel coto s seboj na šiht. Tako, za vsak slučaj, za po šihtu.
In dan je bil lep. Mitja me je bil pripravljen po šihtu zategnit na Križe, pa sem si rekel, ajd pa se pejmo dol vrečt. Ohranit stik s padalom. Na hitro. Brez upanja na letenje, le v dolino.
-
Muke božje na startu, ko padalo drsi po strmem bregu, ko se nešteto vejic zapleta v vrvice, ko nič ne piha, da bi napelo krilo.
Pri prvem vzvratnem startu nisem uspel niti do konca razgrnit krila, ko sem že bil pri grmovju na katerem je krilo tudi delno obviselo. Sledila je naporna selitev nazaj na vrh starta, razgrinjanje cote, razpletanje vrvic in čiščenje vejic.
Drugi štart je bil tak kot prvi, le da sem se tokrat ognil grmovju. Ponovno nazaj gor in ponoviti vso to, na tistem bregu res zoprno proceduro. Bil sem vesel, da si nisem pod kombinezon oblekel suhe majice, saj sem bil že čisto moker.
Za tretjič sem se odločil, da pač štartam naprej, saj vzratno ne gre. Coto sem zložil tako, da je bil zgornji rob na ravninici na vrhu vzletišča. Tako je cota vsaj približno stala. Torej naprej.
Po potegu čutim, da je cota res švignila gor, a nekaj ni bilo v redu, desna stran je bila pribita na tla. Prekinem, se odpnem in grem pogledat kaj je. Ena od vrvic na desnem stabilizatorju se je zataknila v razpoko štora in se olupila. No, krasno! Sicer je strgan le zaščitni ovoj, jedro je pa celo. Ob prvi priložnosti gre na popravilo. Krilo tokrat razgrnem malenkost nižje, pod štorom in ponovim visoko pesem razpletanja in čiščenja.
Izpod čelade mi kar teče potoček, pod kombinezonom pa imam kar privat savno z bazenom. Očala so zalita in že pospravljena, pa tudi rokavice romajo v žep saj so tudi čisto premočene.
Četrtič. Tokrat se je krilo le dvignilo in lahko sem stekel. Toda še enkrat več sem prezgodaj sedel, in se komaj zvlekel čez / skozi grmovje. Kakorkoli že, po debele pol ure matranja na štartu sem bil končno v zraku in na poti dol.
Irena je seveda našla ravno tisto letečo minuto, da me je poklicala.
Za pristanek sem si izbral nek travniček ob neki tovarnici v Jagnenici. Višine je bilo sicer dovolj, da bi prišel prav do tovarne, a me je ob pogledu na neverjetno bogastvo vseh mogočih žic napeljanih križem kražem po dolini hitro minila vsaka misel na kaj takega.
Butnil sem na ta travnik in se v roju muh, komarjev, kobilic in podobne družbe v predvidoma zadnji vročini leta spakiral. Vmes sva se z Ireno končno uspela slišat in izvedel sem, da je v Lj. in da bo treba po Lenarta na Žejno. OK.
Zvečer, ko je tamal delal nalogo bi moral imeti slabo vest...
--
Bolj ko se leti, manj je za pisat. Tak skokec pa pa se lahko osmisli le skozi ta zapis.
Najbrž vsa ta štala ni bila naključna. Pač odslikava neko drugo štalo. Ki jo bo treba poštimat.
SloOlc
