V zraku nisem bil od 2. januarja, ko sem na Lijaku odprl svojo letošnjo sezono. V naših koncih nekako ni bilo nekega pametnega vremana (no, kdaj pa pozimi je?), edino vmesno odpravo na Primorsko pa sem spustil, saj je bila med tednom. Ta premor se je že kar vlekel. Vmes sem si kupil še opornico za noge, jo namontiral na sedež in čakal na preizkus. In čakal, vremena pa ne ...Čez vikend so se že luščile napovedi, da bo med tem posranim vremenom (ne velja za Primorsko in Gorenjsko, kjer so vmes veselo letali) en dan Letalni. V pričakovanju te srede pa smo se v ponedeljkovo jutro zbudili v snežni mmetež, že lepo pokriti s snegom. Ni kazalo, da se bo nad zasneženimi hribi dalo letet. No, napoved je ostala ista in v sredo sem vzel opremo s seboj v službo; tako, za vsak slučaj, če me bo že kdo poklical. Pa me ni. Pa sem jaz poklical. Drago se ni javil, Joc pa je povedal, da se je na Primorsko, kjer se je res obetalo letenje, odpravila skupina naših, seveda z Dragom na čelu. Joc pa, da ne gre, ker ima delo. Škoda.
Dan se je bohotil v modrini, mirnih kumuluskih in rahlem JV. Vse se je poklopilo, razen snega. Malo pred eno sem izgubil živce, zaprl računalnik, se izstrelil v avto in marš na štart.
Klobasa na terasi je stala v uporabnem JV, tiste na štartu pa ni več. Jo je enkrat odpihnilo.
Načrt: po tako dolgi abstinenci bi bil tudi skok do Čučnika v redu, ampak kazalo je na boljše, zato sem si zadal za cilj obdelati traso Lisca - Rudenik - Veliko Kozje - Lisca, kar bi bilo v zimskih razmerah zame kar v redu.
Sam štart je bil deviški - pokrit s približno 30cm nedotaknjenega snega. Pripravil sem se v miru in tišini ter potegnil ob prvi sapi. Tudi tokrat se mi je, kljub globokemu snegu, uspelo v prvo spraviti v zrak. Sreča, ali napredujem? Takoj sem se pobral nad Lisco, kmalu pa sem že zapel prvi steber in se z udobno višino spustil proti Bohorju. Pa še malo pogasiral vmes. Treba se bo tudi to naučit. Kmalu sem zapel prvi stebriček, ki pa je bil bolj podmerski, zato pa sem poleg naletel na lepega 2-3meterskega, ki me spet vrnil v življenje, in to tako, da sem že pogledoval proti Bohorju. Ocenil sem, da bi nad južno pobočje Bohorja nabrž že prilezel, a zelo nizko, kar bi lahko pomenilo veliko pešačenja po zasneženih Bohorskih brezpojih. Tokrat ne. Porinil sem nad Rudenik in šel nazaj. Ne vem, zakaj imam pri JV vedno občutek, da piha Z, in me ustavlja pri povratku z Rudenika na Lisco? No, malo gor, malo dol sem se po klasiki privlekel okoli male Lisce nzaj pod vikend, spraskal na greben in se vrnil nad štart. Tam se je že nekdo pasel, ni pa hotel pobrati stebrička, ki se je tam kuhal, zato sem ga pa jaz. Prvi del današnjega načrta je bil izpolnjen, drugi del pa je ležal pred nosom. V resnici nisem gojil pretiranih upov, da mi bo uspelo, ampak če ne poskusiš, ne veš. Pa še čas sem imel, da sem si lahko privoščil malo hoje. Potegnil sem jo proti Lovrencu, a stebrička ni bilo na poti. Tako sem lepo sedel poleg tekaške proge, kjer se je neka gospa pravkar odpravljala s "tacanja po snegu". Preživel sem boleče odtajanje rok, pospravil opremo in se odpravil nazaj. Odločil sem se za planinsko pot in bil nagrajen s skoraj enournim zimskim pohodom po še nedotaknjenem snegu v zimski idili, ki je to zimo še nisem doživel od blizu. Zadnji del, na Lisco, sem vseeno raje šel po cesti. Na vrhu, pri smučišču sem naletel na začudenega BB, ki je, tako kot jaz, danes tudi malce prej zaključil v službi in šel udarit eno turno smuko po Ješevcu in tam okoli. Imel sem še čas za zaključno pivce, katerega mi pa je začinil en precej nadelan možak, ki se je odločil, da mi bo na vsak nači delal družbo, tudi ko sem se umaknil ven, na zrak. Preživel sem tudi to, odšibal po Lenarta na jiujitsu, nato pa smo imeli fantje svoj, fantovski večer. Uau, lep dan!
SloOLC
