Orešje, 8.6.2026 (pon), Obhod preskovnika

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2760771/

s hajkom https://xcglobe.com/flights#show-flight/2760820/

V soboto naj bi šli kosit na Lisco, pa je bilo nekaj pomislekov, ker je v petek deževalo, pa še Stanly pokal so imeli Metuljčki, kamor je vleklo tudi kar nekaj Kondorjev. Hajk'n'fly tekmica se je odvila pod oblačnim nebom, borba je bila trda in neizprosna. Sam sem doma vrtnaril in bil z mislimi pri Lenartu in njegovima pajdašema, ki so grarali na trailu čez Veliko planino (evropsko prvenstvo). Nedelja je zgledala zelo letljiva, a mi smo bili zmenjeni s Slavcem in Miro za pohod na Lisco. Ma, ok, družba je družba. Gor pridemo istočasno s kondrosko bando. Malo se čudijo, da nimam opreme, ampak tako je to. Potem se razen Matica ne odleti bogvekaj, čeprav nebo zgleda bombastično. Mi se podružimo ob kosilu na terasi in zaključimo s pohodom v dolino. Lep špancir.

Ponedeljek zgleda tudi letljiv, morda z nekaj vetra, kar ne more pretirano škodit. Vseeno na šiht odpicikliram in ne tuhtam preveč o letenju. Bolj me žre lenartov zagovor magistrske, ki se naj bi zgodil sredi mojega Idra. Poskušem prestavit tečaj, a je že zelo pozno, stvari so dogovorjene, po drugi strani pa je termin zagovora še zelo v zraku. Lenart si je zamislil 15.6., ker ima takrat čas med enim in drugim šihtom, edino tisti teden ima čas mentorica, referat fakultete, somentor in revizor pa se še niso izjasnili. Pogajanja s Klemnom, če se da moj termin prestavit, usklajevanja z Lenartom, kdaj bo ta zagovor, vsi napeti in vzkipljivi. 

Vmes se oglasi Miha, pogled skozi okno. Greva. Je prodal star avto, ni več prevoza na start, zapeljem na sedlo. Po poti gor še usklajevanja z Lenartom.

Na startu lepo vleče gor, zgleda malo vetrovno, a ni sile. Toplo je. Kolega je spet prvi pripravljen, v drugo gre lepo v zrak. Tudi sam skalico lepo sestavim, postojim in naredim lep odlet. Zrak zagrabi, hitro sem nad Pečino. Grem nad Stražo, bumpast steber na 0,9k rinem čez, popravek vmes, a ne gre, pa nazaj, nad grad, tam da. Spet zelo razrukan steber, razmišljam, da najbrž nisem za v hribe, kjer najbrž pretežno tako nabija. Skalica se drži, en odnešen vuhec ni hudega. Sem kar vesel, ko na 1,1k močno zadja le zmanjka tega makadama. Od tam na hrvaško, kjer je Miha lepo visoko. Zanimiv popravek sredi preskoka. Hrib ne da nič, grem kar proti ovinku, da le nekaj rukne vzhodno od hriba. Malo manj makadamsko gre na čez 1,4k, pa nazaj do Tuhlja. Zadam si obrnit toplice, pa na 1k scincam in se grem reševat nazaj na hrib. Vmes en neuspešen poskusek na jug. Miha vmes pristane spodaj pri svojem avtu, čeprav je prej že priklopil nazaj do gradu in bilahko pristal gor, se mi je zdelo. Jasno, avto ima spodaj.

Sam se zataknem na bregu Japice. Pričakovan rutinsko pobiranje se sprevrže v pol ure boja na požiralniku. V glavi sem imel, da se tu lepo poberem, potem pa porivat proti jugu, kjer bi po tam dnevu moralo delat. Namesto tega pa lizanje krošen in lovljenje balončkov, da le ne scurim. Na koncu se že na pol predam in se kar nizek odpravim proti Silovcu, ko zagledam ptiča lepo pobirat nad kamnolomom. Grem za njim in bingo!, steber na nenavadnem mestu me spravi na 1,1k, spet zaleč nazaj. 

S tem je vredno poskusit na Bukovje, a se na 0,55k obrnem, predno res dosežem hrib. Ok, to je to za danes, si mislim. Prvlečem se nazaj do starta, da še pristanem tam in likof. A dan še dela, pa nad vzletiščem še malo povrtim in 0,7k se mi zdi ravno prav za še en poskus na Bukovje. Tokrat gre bolje, še nekaj popravljam vmes in že ciljam tretjo obratno za fai trikotnik.Oudie mi cono nekaj časa kaže, v ključnem trenutku pa cona izgine z ekrana. Na pamet sicer vem, do kod bi moral it, a ni ne višine ne dviganja. Obrnem, a tkrat ne dosežem več Silovca in sestopim na "svoj" travnik na pol hriba. Malo me preseneti smer vetra tik nad tlemi, da moram malo potečt, da je vse v redu. V že prej nagledano senco pospravit, pa gor do avta, kolega je že zdanaj odšel, kot sva se dogovorila pred startom.

Ne z Lenartom ne s Klemnom se kasneje nismo nič konkretnega dogovorili. Lenart še ne ve, kako bo z zagovorom, Klemen nima nadomestila za moje mesto v tečaju. Po dolgem pogovoru z Lenartom potrdim udeležbo na SIV. Če bo zagovor proti kincu tedna, bom tečaj prej zaključil in šel pogledat sina, če pa bo po upanju 15.6., pa bom gledal preko zooma. Ne znam speljat drugače.

Sva se pa z Lenartom zmenila za magistrsko urco, saj mu je zdajšnja crknila. Na srečo po sobotnem trailu.

Lisca, 30.5.2026 (sob), Nenadejano pod oblačno nebo

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2758836/

https://ogoy.app/player?scene=ZowTPy488uoyH01c&preset=eA9HyufjhF

Lenart pride v petek ponoči domov. V soboto gre na neko fešto. Na Lisci. Gor se gre peš. Pa ne bi bil gor do jutra, saj v nedeljo zjutraj leti na Norveško. Bi ga peljal do Brega, odpeljal avto na Lisco in se vrnil domov z vlakom, do železniške postaje pa po zraku, da se lahko on še ob normalnem času vrne domov še malo naspat? Hm, zakaj pa ne? Letalni dan je bil sicer včeraj, ne vem točno zakaj ne tudi sobota. Pogledam napoved, odličen gradient, veter se obrne od SV v JZ, bo pa malo bolj pihalo, kar se čuti že v Selah. Pa kaj, rezervna varianta je tudi, da se peš spustim do Brega, če ne bo za letet.

Seveda Lenart ne bi bil on, če ne bi šel zjutraj še laufat, mene pa tudi ni težko prepričat, da se mu pridružim, saj moram itak še oddelat nekaj km, da maj zaključim nad 150km. Med ohlajevanjem naju obiššče še moj bratec, malo poklepetamo, jaz še rešujem šiht, pa se nama že mudi proti Lisci. Na poti še en šiht, pa že kdaj konec s tem?! Ob Savi proti Sevnici zastave na mlajih kažejo kar nekaj zahodnika. Hm. Malenkost zamudiva, ampak zamuja tudi večina ostalih pohodnikov, tako da ni panike. Sina oddam v dolini, sam se odpeljem gor, pa da vidimo, kaj bo. 

Na terasi žakelj kaže lep jug, nobene krize. Na startu lepo vleče gor, občasno tudi ne, zastava na vrhu prtežno miruje. Pa - za odstartat bo, mogoče celo za podrgnit greben, vetra še zdaleč ni toliko, kot je kazalo v dolini. Se pa je že krepko pooblačilo. Če sem spodaj še razmišljal o kosilu na terasi, zdaj ne in se mi mudi v zrak, dokler so še take razmere. Prvi start se mi vseeno ponesreči, ne vem, skalica se obrne in sesede. Zastava na vrhu zaplapola z jugozahodnikom. V drugo grem bolj vzhodno, da zajamem več zahodne sape in gre lepo v zrak, ki zagrabi.

Takoj pogledat na zahodni greben, ki ne rukne. Južno pobočje tudi ne, drži pa. Ok, grem poskusit proti Rudeniku. Pred Ješivcem nekaj brbota, lovim balončke, malo premetava, a gre gor. Višje ko sem, bolj leti. Tam proti 1,5k že štirica. V glavi vem in Oudie kaže, da sem v coni do 1,8k, a namesto, da bi užil  dviganje in razglede, me preganja jebodrom čistunov in odvijem iz stebra. Še kakšnih 50 metrov gre gor, ko zapustim dviganje. Ma, ok, do Rudenika bo, tam pa moram itak nabrat za naprej. V stebru se je namreč sestavil načrt, da se na očitnem zahodniku nizko preko Bohorja in okoli CTR spravim čim bližje domu. Če kljub oblačnosti tako dela, bi kombinacija termike in (jugo)zahodnika omogočila zanimivo potovanje.

Proti Rudeniku gre kot aleluja, da pa nič. Poskusim s priklopom na bohorsko Skalico, a sem prenizek, dolina ne pomaga in na sredi obrnem nazaj v veter. Gre počasi, gas je trd, dviganja so le občasni rukerji, ki me bolj horizontalno prestavijo kot dvignejo. Nekako v tem duhu se privlečem nazaj do Ješivca, kjer upam na prejšnji steber, ki ga pa ni več, ali pa sem prenizek, ali ne znam, ali vse skupaj. Cilj je, da se okoli Male Lisce privlečem do doleta do Brega, kar mi s stinjenimi zobmi uspe. Južno pobočje drži, da se priguncam pod štart, tam pa še malo gor, na dobrega jurčka. No, dobro, dan je rešen, Breg je v doletu, lahko poskusim še obrnit Radež.  

Na pol poti med Razborjem in Radežem, ko že intenzivno ocenjujem, kdaj bo treba obrnit proti Bregu, nekaj zatrese in Oudie se oglasi. Pa poskusimo! Krepko me odnaša, ampak gre počasi gor in znova se znajdem na 1,2k. To bo pa treba pogledat Čelovnik, si mislim in pohodim gas. Ne vem čisto, kaj tam pričakovat ob zahodniku, pa previdno čakam in dočakam, da se oudie spet oglasi. Držim se dviganja, ki me odnaša proti Kozičju. Hja, če pridem čez, bi pa šlo v Rimske, morda celo do Laškega! Itak sem danes na vlaku. Prej, še na tleh, se zavestno odpovem gledanju voznih redov, ker me to potem ovira, tako kot kak zračni prostor, samo z vlakom mi tega ni treba. Vlaki vozijo, enega bom že dočakal.

Medtem priplezam na dobrih 1,3k že nad Velikim Kozjem. Ok, nadaljna smer je jasna - proti Laškem, če bo pa kriza, pa v Rimske!

Sledi dolg, miren glajd proti Laškem. Držim se linije, da mi je dolina Savinje vedno v doletu, jebiga, sicer bi bilo vredno poskusit malo bolj vzhodno. Zamislim si kucelj nad laškim pristankom, ki bi moral nekaj dati vsaj na dinamiki. Dejansko ga dosežem še z nekaj deset metri zaloge in celo nekaj daje, ampak švoh. Tipam tam po grebenu, pa nič, a tudi zacurim ne. Spajsam se nad naslednji kucelj in že pogledujem proti bregu nad celjsko kočo. Vseeno se odločim za polovično varianto, skok na greben brega z zanesljivim doletom do pristanka, počasi imam že dovolj. Tam ni nič, oz. najbrž prehitro obrnem in na pristanek. Čelni veter me ne zbija, ampak drži na višini, da pridem kar visok nad pristanek. Evo, zdaj pa to.

Treba bo priti dol. Zberem korajžo (ajme, sem pogumen) in poskusim z ušesi. Potegnem zunanje B linije, kot je v navodilih. Skala se vznemi, zvija, ampak vuhov pa ne zloži. Še enkrat, tokrat bolj odločen poteg, a ušesa se ne naredijo, le cota še bolj opleta. Ajaj. Raje se grem malo milih spiralc in nekaj medlih wingoverjev, ki me približajo podnu, da grem lahko v miren pristanek, kjer še ciljam namišljeno piko (in jo zgrešim za manj kot dva metra). Lepo je bilo! Prav neverjetno, kaj se je izcimilo iz prevetrenega, zelo oblačnega dne. 

V miru zložim in se odpravim proti štacjonu. Ne gledam voznega reda vlakov, ker nima smisla, dokler nisem tam. Ob 17.00 sem na postaji, pogledam vozni red, v app, saj se iz stenskega ne znajdem, in ugotovim, da mi je vlak odpeljal pred 15 minutami (kako ga nisem opazil?), naslednji pa gre šele skoraj čez dve uri. Hm, morda pa bi moral prej pogledat spored? Ja, ni kaj. V bližnji trgovini si nabavim dve pijači, malt za sproti in pivce za na vlak, ko bo, ter za cesto, štopat. Kar lep čas ponujam možnost, da si kdo naredi dan in zapelje obtičanega letalca, preden mi ustavi voznik kombija. S kolegom sta se že peljala mimo in se potem vrnila pome, saj je sovoznik tudi začel z letenjem, pa je hotel pomagat kolegu. Malo čvekamo, a le do Rimskih, kjer me oddata pri odcepu za železniško, da je pri roki, če ne bo sreče s štopom. Presenetljivo hitro me pobere naslednji voznik, planinc očitno, pa spet le do Radeč. Je pa tudi ajznponar in hitro najde rešitev zame, ko mu povem o mojem popotovanju domov. Greva kar v Zidani most, kamor čez 15min pride vlak iz Ljubljane. Ta vlak res dočakam in za 4,5€ me odpelje do Dobove, kamor me prijazno pride pobrat soproga, tako da si prihranim podplate novih hokic. Doma ob 20:45. Dan rešen.

Orešje, 29.5.2026 (pet), Več sreče prihodnjič na loteriji :)

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2758399/

Za petek se obeta dobro vreme, Kondorji se odpravljajo na Lisco. Jaz imam sicer za nabavit jagode, vse dodatke in smuhat marmelado, plus še nekaj urejat okoli hiše, ampak jebiga, zjutraj grem z avtom, nikoli ne veš. Na šihtu mi gre na roke, da z Jernejem popedenava taglavne godlje in se lahko nekaj čez poldne posloviva. Na Vzhodni ligi se odzove Miha, zmeniva se za ob enih na pristanku, kolega pelje gor.

Štart še ni do konca pokošen, Miha pravi, da trenutno ne more dobit mulčeja. Ni hudega, na poše em delu se lahko pripraviva in začuda sem danes prej nared. Vleče izrazito z vzhoda, tako da na startu včasih celo dol, sicer pa vseh smeri. Prvič se mi ponesreči, grem popravljat, vmes se ponesreči kolegu, gre ponovot. V drugo se s skalico le sestaviva in odskakljam v zrak, ki zagrabi.

Praskam v višini grebena. Zrak buta, gre divje gor, pa potem tudi tako dol. Slednjič le zagrabi, odvrtim se gor. Miha je še vedno na tleh, zgleda da je jeba startat, poznam to. Steber zgubim na 1,1k. Premalo za skok na sever, predobro za takoj na vzhod. Grem po zalet na zahod. Med pripravo modrujeva, kaj danes, ko vreme kaže dobro. Na koncu se izcimi ohlapen načrt, da bi bilo fajn na hrvaškem porinit proti jugu, pa potem z vetrom nazaj. Ne bo škodilo prej malo raztegnit proti Špičku, a ne? Nad prelazom dobim še eno dviganje na 1,2k, da lahko mirno potipam kuclje za svetimi gorami. Računam kaj od kamnoloma, pa razen nekaj.makadama ni nič. Ni kaj, gremo nazaj. 

Gledam kolega, ki se lepo pobira zunaj, na hrvaškem. Dan res dela, kot kaže. Priklopim Silovec, pa nekam ne gre gor, da se kar s tem kar imam, vržem na hrvaško stran. Miha je visoko nad Klanjcem in gre proti jugu. Sam se naslonim na breg, ki pa ne da nekaj. Sprasmam se nad anteno, ampak to je to. Ok, bo dala luknja proti ovinku, si mislim in grem po to. Prjatu je medtm že obrnil in se usmeril na priatanek, se mi zdi, čeprav še nizko povrtuje. Meni ovinek ne da, predčasno se obrnem in komaj prilezem do brega. Kot da je zahodnik. Rinem in čakam kakšno batino, a razen občasnih cviležev ni nič. Spet praskanje. Miha se je medtem zunaj pobral in se že proklopil nazaj na Silovec. Ta je meni pod 0,4k le pobožna želja. Praskanje do zadnjega ae ne obnese, na koncu, ko potipam še nad kamnolomom, niti do pristanka ne pridem, nežno sestopim  spodaj, blizu košate sence.

Težko bi rekel, da sem zadovoljen. Ok, fajn je bilo, dokler je bilo, potem pa ta nenadejana curaža. Ampak ok. Miha je pristal gor, pri svojem avtu, zasluženo za zaključek takega lepega kroga, fajn je to naredil. Pinela, eno pivo, pa domov. Spustit Izo, trenutek počitka, pregled kaj vse manjka, trgovia, po jagode, cmarjenje in kosilo, obrezat grmovje pred teraso, pozno se lotim marmelade, končam okoli 23h, čisto ok. Prespim vračanje Lenarta in matere iz Ljubljane. Nihče ni bil poškodovan pri doživetju tega dne, vse ok, morda samo marmelada ni tako zelo sladka🙈!

Vetrnik, 26.5.2026 (tor), Krogec, za rep ujet

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2757762/

f&h https://xcglobe.com/flights#show-flight/2757759/

Po tem, ko se grem v nedeljo pošteno prevetrit na Vetrnik, me Robin sprašuje, če bo v ponedeljek tudi letljivo tam. Pogledam napoved in zdi se mi, da bo precej bolje kot na vetrovno nedeljo, ter mu tako odgovorim. On res pride in krasno odleti, žal (ajd!) vmes zarine v rdečo, na koncu pa še topland-a. Jaz to vreme opazujem na pogrebu (soseda, Ljubica). Za torek je napoved tudi nekaj takega, le še bolj vroče je, za sredo je napoved nekega dežja, v četrtek je vojska pa sestanek Levice, petek je še daleč in obeta se mi kuhanje jagodne marmelade. Torej je torek kar za porabit, če se mi bo na šihtu izšlo.

Na šihtu se izide, da lahko nekaj čez poldne odpicikliram domov in potem naprej. Sem sam, Miha se edini odzove, da ne more. Tako že pozen poskušam umirjeno pohitet, ko me pri Pečicah ustavi zapora proti Križam. Ko jih jebe, grem mimo, a se po enem km ustavim, saj dejansko nekaj razkopavajo in cesta ni prevozna. Prilepim se še enemu zablojencu, ki me vodi preko Kostanjka do ceste od Senovega proti Koprivnici. Lahko bi šla čez Šapole, bi bilo bližje, a z LJ tablicami nise želel izpast nevljuden. Tako izgubim dodatnih 20 minut. 

No, gor še vedno veselo veje SV, ki daje upanje, da me bo modro nebo vzelo gor. Zelo hitro sem pripravljen in ob navijanju treh planink se lepo spravim v zrak, ki zagrabi. Naslonim se na breg in praskam, ter iščem steber. Tega ni pa ni, komaj se spravim nad vrh, da pomaham planinkam. Kar nekaj časa tako iščem, preden se umaknem do table nad Kozjem, ker lahko končno povrtim na 0,9k. Ja malo, a najboljlje doslej danes. Na grebenu Brediča nekaj da in to porabim za pofurat greben in eno grapo za vrhom. 

Na poti ni niti pisknilo, zato reševanje nazaj, pajsanje, drgnjenje grebena, dokler spet ne ubodem en balon čez 0,9k. Spet porinem čez Bedrič, tokrat dve grapi proti Lesičnem, pa spet reševat se nazaj. Ne gre pa ne gre. Spet sledi ene 10 min drgnjenja brega, da najdem stebriček, ki gre tokrat na lepih 1,3k, kjer vročina popusti. Mislim, da je ta šel od Rajmaksa. 

Jasno mi je, da danes ne bo nekega kruzanja po Kozjanskem, poskušam pa raztegnit na SZ, kolikor se da. Zamislim si obrnit eno opazno bajto na Vrhovnici (451), a že prej zacurim toliko, da je treba obrnit. Drugi del plana je končno pofurat greben z anteno na severni strani doline. Žal nikjer niti piskne ne in spet se je treba obrnit nazaj proti kamnolomu. Vmes nekaj rukne, a ne znam zapet. Na breg pridem prenizko za ponovno reševanje in le odglajdam lahko proti Kozjem in lepo pristanem južno od britofa (kot ponavadi, pri tleh piha nasprotno, kot višje), kjer sem si že iz zraka ogledal gosto senco blizu potoka, za zlagat. 

Pot nazaj gor je na srečo pretežno v zavetju gozda. Spet po cesti, pozdrav kužata, tokrat malo več kot uro s slikanjem spomenika vred. Gor je že brezvetrje. Pri bajti naletim na Tonata, katerega ga pobaram za granitne kocke, ki jih ima tam na kupu. Dobil jih je zastonj, za odvoz. Bo zame povprašal pri enem znancu, ki jih mogoče ima. 

Kar dobro rešen dan. Zvečer pa še s psom na sprehod - še vedno se me drži kot klop, da mi snemanje njenega treka ne pokaže nič novega.

Vetrnik, 24.5.2026 (ned), Prevetren Vetrnik

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2757120/

F&H https://xcglobe.com/flights#show-flight/2757121/

Oranžen dan, a tudi v zelenem. Knjižno jutro, sončen zajtrk, nato čiščenje terase. Wosa bi šel nekam, omenim Vetrnik. Ostali ne, Vjeko nekaj sprašuje za Vetrnik. Ne vem, nisem ziher, je kar vetrovno. Tudi pri nas. Terasa se mi zavleče, a se nekaj čez poldan le odpravim. U izi. Ne računam pretirano na letenje, grem pa pogledat kakšna je ob taki napovedi zadeva v naravi.

Spodaj vidim Rokov avto, gor ga ni. Je pa objavil video, kako nažiga na startu. Potem je šel peš nazaj dol. Dejansko na trenutke zelo povleče, na trenutke pa se lepo umiri. Na vrhu je vse polno izletnikov, iztopa skupina hrvatic, ki išče udobnejšo pot do ceste spodaj, saj je ena le v mestnih sandalih. Ajaj. Pa kolesarji, pa motoristi, ki pustijo bajke dol pri hiši in v usnju prisopihajo do harfe. Skratka, ljudstvo na polno uživa prelep vroč dan.

Pripravim se, pa da vidimo. Po tistem, ko sta Gabi in Rok odletela v Kočevje, jaz pa scurel pri Raki, se mi današnje razmere ne zdijo kritične. Počakam, da veter pade in tem premoru čisto lepo odštartam in zarinem v zrak. Lepo zagrabi in hitro sem nad startom, vseeno pa imam veter v glavi in previdnost je nad običajno mero. Ne pustim se odnesti preveč nazaj, vem da je jeba potem rinit v veter. Pa tudi sicer nad 850m je že tako zelo položeno dviganje odrezano. Priguncam se do grebena Berdiča (692), tam spet malo poberem, ampak višje od vetrovne meje ne gre. Poskusim na sever, naravnost v veter, da bi zajezdil severni greben doline, pa me sklati, še pred priklopom in se obrnem. Kamnolom je malo nižje miren in ne da nič, drvesa stojijo, ni vetra za reševanje na dinamiki, tako da le še podaljšam proti Kozjem in ne rinem čez mesto, ampak se lepo nežno parkiram zahodno od britofa. Ok, morda bi se dalo še kaj izmolzt od dneva, če bi to bil edini cilj. Ampak, ali mi je tega treba? Lep start, lep pristanek, malo rokonrola vmes, poskus druge trase, zdaj pa še zaslužen hajk, pa bom morda doma še za pozno kosilo, ko pride Lenart. Kliče Vjeko, kako je bilo, oni čakajo ne nekem startu, pa preveč piha.

Ena urca hajka, tokrat do kmetije po cesti, ki ni tako strma, a mi je treba v tej vročini, 30stopinj (!), rinit v tahud breg? Ni treba. na startu se je zdaj že znatno umirilo. Zanimivo, saj naj bi po napovedi veter jačal. 

Doma še ulovim kosilo, Lenart pa potem žeil stisnit še en tekec preden se gre zvečer družit ven. Vsa čast, po tem ko je danes že odpicikliral skoraj sto km. No potem ga pošteno šibi, vendar stisne tisto devetko. Meni pa tudi odgovarja takšno, bolj na izi kruzanje.

Zvečer še na T2 po bezeg in na klepet. Doma ob pol enajstih, prijetno utrujen.

Orešje, 12.5.2026 (sre), delovni piknik z letečo sladico

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2755629/

Včeraj neurje s točo, danes se zjasni in delovna akcija je potrjena. Opcija je bila tudi četrtek, a takrat ne morem, grem v teater. Itak pa se spet obetajo nevihte.

Po šihtu nabava jegra, pa domov po opremo in psa, pa gor. Na sedlu naletim na Mitkota, ki se otovorjen pravkar odpravlja od avta, poleg Vito zlaga svojega papagaja. Malo me stisne, pa menda ja ni tu pristal? Ni, le z opremo v rinfuzi ga je Mitja zapeljal od pristanka spodaj do tu. 

Gor greva po severni strani in pod vrhom najdeva Miho, ki dela golosek za severni start. Menda bo, ob vsej tej zagnanosti. Južni start je že lepo obdelan, Krešo je bil zelo aktiven. Pograbim Mihatovo lakserico in se spravim na breg, kmalu se mi tam pridruži še Toni, ki to dela bolje in hitreje (jebe me trganje laksa), tako da kmalu zaključimo. Matic mi skoraj trga kosilnico iz rok, a mu ne privoščim da se umaže :)). Ostalo bo Miha obdelal z mulčarjem. Mitja je že spekel jegra, steče še piknik del. 

Tisti, ki smo vlekli cote gor, kmalu začnemo mencat in odprat rukzake. Mitko prvi, lepo mu zagrabi. Dokler se pripravim, veter, v nasprotju z napovedjo usahne. Odganjam Izo, ki se me ves čas drži kot klop (razen, ko se gre za klobaso) in gledam žalostni novi žakelj na popravljeni štangi. Sapa se nekako ne more odločit, kam bi povlekla. 

Izkoristim prvo priložnost, ko le povleče gor in potegnem. Skalica se sestavi, a čudno počez, vendar jo uspem poravnat in odskakljat čez frišno pokošen bregec in v zrak, ki zagrabi. Ampak nekaj je čudno. Jeba. Leva bremza je grdo zavozlana skozi B linije in ročaj tam. Ni mi všeč, sploh mi ni všeč. Zberem se in z enim učem pazim, da ne zaružim v hosto, z drugim pa skušam dešifrirat zaplet. Nerodno je, ker je bremza lepo napeta in jo je treba še bolj zategnit, da lahko poskušam razplest spodnji del. Jebodrom. Dobro je, ker breg drži in imam maneverski prostor. Pogruntam način kako zategnit zapleteno bremzo, z drugo kontrirat in hkrati razpletat godljo, da mi na koncu uspe.

Oddahnem si in se posvetim letu. Tipanje zraka proti gradu, nazaj na Silovec, od koder opazujem Mitja na Japici. Nekako se ne morem odločit za čez, želim si toplandinga, da čimprej pristanem pri psu, ne pa da scurim v dolino. Ko vidim, da se je kolega spajsal nad greben, se le vržem čez, tudi poberem, a ne rinem v ovinek, saj še peče spomin na zadnjih nekaj neuspešnih poskusov. Grem nazaj. Udoben priklop Silovca, kjer pobiram, da se ne drenjam okoli starta, kjer se pajsajo Mitja, Krešo in Marko. Lepo drži, pa grem še enkrat do gradu, Mitja pa še enkrat na hrvaško. Nazaj udobno, a nisem sproščen za letkanje, skrbi me Iza. Klinc, izkoristim priložnost in grem pristat. Lepo sestopim na mesto odleta, skalica se sesede nevarno blizu ognja (vse je v redu) Iza takoj priteče. 

Počasi prikapljajo še ostali leteči, vsi štirje prstali nazaj. Spečemo se ostanek jegra, klepet ob ognju in pivu, veter vedno bolj brije, hladi se, mrači se. Treba je it.

Z Mitkotom greva pogledat severni štart, ki zgleda skoraj odletljiv. Morda pa bo kaj s tega.

Doma spečem še zadnji košček klobase, da soprogi pričaram duh piknika. Se brani, zavrača, a na koncu prav z guštom malo poskusi.

Orešje, 8.5.2026 (pet), Ena raketa za vmes

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2754455/

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2754456/

Kar intenziven dan, je treba rečt. Lenart odhaja na Norveško in ga zgodaj zjutraj peljem na letališče. Vstajanje ob 3:30, slovo na zagrebškem letališču, v službi ob 5h, kar produktiven, ob 13h je treba domov oddat avto in jagode za v Ljubljano. Tako se znajdem sredi dneva sam doma. Zunaj buhteč dan, dva Kondorja dobro letita z Lisce, Wosa hvali Švarč. Klinc, grem potipat Orešje. Na poti gor sem osrečen z novo nalogo do 18h v Brežicah. Ok, rešujemo, če bo tako naneslo.

Gor je preostanek vreče spet zapleten in treba reševat, da pokaže sape. Klopotec spodaj je kazal jug, klobasa pa kaže vse smeri, včasih gor, večino pa dol ali pa zahodnik. Hm. Ja nič, pripravim se v visoki travi in čakam na tisti gor. Prešvican dočakam tisti zelo rahel gor, a se s skalico ne sestaviva. Ponovitev. Tokrat se pripravim za start naprej in v zahodnik, ko bo, a le spet povleče gor, da na hitro potegnem in se tokrat le odlepim v zrak.

Nimam čisto predstavo, kaj piha, pa poskusim desno in lepo zacurim, pa nazaj proti pečini, kjer me izstreli gor. Sledi nekaj obiranja balončkov, ki se sestavijo v lep steber. Višje ko gre, bolj leti gor. Okoli je vse polno baz, nad seboj pa je ne vidim. Fajn občutek, spet lepi razgledi, v slast. Malo me hladi, saj sem poletno opravljen, vendar se ne pritožujem, je vredno. Ampak - ta nesrečni zračni prostor! Čakam, da me Oudie opozori, ta pa nič. Vem, da ne sem čez 1,5k, pa sto metrov nižje zapustim steber. Tokrat ne proti Svetim goram, grem kar na vzhod, proti hrvaškim bazam. Dviganje se neha šele čez 1,5k. Upam, da je ok, saj se Oudie še vedno ne oglaša zaradi zp. Čudno. 

Uživam v razgledih in si obetam surfanje bazic nekje vsaj do Krapinskih toplic, pa potem proti jugu in nazaj. Višine je sicer še dovolj, a zaman čakam novo raketo, tako da se oklenem nekih balončkov, ki me držijo na preostanku višine, gor pa ne gre. Nočem radikalno porinit naprej, da slučajno ne scurim kje v Zagorju, pa grem raje potipat na jug. Spet nič, pa se grem reševat nazaj na hrib. Napaka, huda napaka. Oudie pokaže sever ?! Južno pobočje nič ne da, le nekajkrat me pošteno strese. Zavetrje. Predaja in na pristanek. Klobasa kaže Z in previdno pristanem v veter. Tokrat res v veter. Zdaj kaže kar lep SZ. Ni čudno, da me je splahnilo dol. Ko na pol zložim, se obrne v zdrav JV. Ja, danes je bila ruleta.

Kljub hitremu pristanku sem kar zadovoljen; nenačrtovano sem prišel do nekaj luftanja in (vsaj) enega lepega vrtanja v nebo.

Drugi del nagrade je sprehod gor. Torat srečam enega znanca (ne znam ga točno locirat, kulturni dogodki v Brežicah, nm naglas), obrezuje grmovje okoli vinograda. Ko se pri avtu hladim, pogledam let in vidim, kar sem vedel že prej, a se v zraku nisem spomnil - Orešje je izven vseh zarisanih zp od xcglobe, ki jih imam naložene, zato se Oudie ni oglašal. Lahko bi ga na polno nasvedral, pa ne bi bil rdeč. Ampak ok, treba se je navadit.

Doma še pravočasno za opravek do 18h, nakup bencina za kosilnice, doma nekaj hrane, klepet z norveškjm Lenartom, pod večer pa v tekaško opravo in z Izo v Mihajlovec na piknik paramotorcev na pir in nazaj. Doma priprave za jutrišnji ljubljanski pohod (ki se kot po navadi odvija na lep letalni dan) in spat.

Kar intenziven dan.

Orešje, 3.5.2026 (ned), Popikniško luftanje z družabnim povratkom

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753935/

HF https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753934/

Vremena niti ne opazujem, saj sem nekako potolažen z včerajšnjim dnem, čaka pa me še tlaka na Žejnem, pa interni piknik doma. To vse se odvije, medtem pa Kondorji spet nabijajo o letenju, Miha pa celo malo poletka z Orešja. Pogledam vreme. Hja, napoved kot včeraj, le malce drugačni vetrovi, Orešje je v J-JV. Veter pomaga, da se oglje hitro razžari in malo prestavlja prtičke. Zaključimo dokaj hitro, mati in hči se zatopita v klepet, sam sem se že prej odrekel vinu in se po pospravljanju spokal za na hrib ter se poslovil. Vredno je poskusit, ko so razmere.

Zastava pred Bizeljskim kaže lep jug, gor pa uzrem visečo vetrno vrečo. Pa to ni res! No, izkaže se, da je žakelj le zataknjen za nosilec. Ko jo razrešim, pokaže pravo, tapravo sapo. Odlet na izi, narahlo pohendlano, lahko bi šel malo bolj odločno, ampak jebigasad, zrak zagrabi, takoj sem nad startom.

Grem proti gradu, malo poberem pa naprej raztegnit proti cesti, hitro obrnem. Pod Stražo bingo na 0,95k. Gledam poznopopoldansko krajino, ki sem jo včeraj prekruzal. Fajn občutek. Spet porinem proti zahodu, da vidimo, če kaj da. Ne da, je treba obrnit, pa ponovno nad grad, ki spet da, tokrat čez 1k, pa naravnost na Cesargrad, Tam spet na 0,95k, madonca še lepo dela, pa proti ovinku, kjer zberem voljo in še pravočasno obrnem, ko nič ni. Breg še nekaj brbota, da se spajsam nazaj nad greben, da ne prav visok poskusim na ravnico. Oudie nariše območje za trikotnik, a je predaleč za glajd, bi moral kaj pobrat vmes, tega pa ni. Naredim križ nad fai in se z vetrom le še spustim proti pristanku. Tokrat pazim na smer vetra in lepo počasi pristanem. Hja, to je to za danes pozno popoldan, ni švoh. 

Počasno pospravljanje pa počasi nazaj gor. Tokrat poskusim mimo zapuščene bajte, gre, a si v grmovju zapacam nahrbtnik. Je pa precej biližje kot okoli po asfaltu. Na vrhu prve strnine razmišljam, kje bi prišel do nekaj vode, ko se zagledava z neko gospo, ki po pozdravu in nekaj besedah že vabi na špricar. Pa, ja, se bo prilegel. Na drugi strani me postreže mlajši par, dedec je ves navdušen nad letenjem, a si ne upa. Tako se po klepetu komaj uspem izognit še tretjemu glažu in se odpravim naprej. Na sredi druge strmine me prehiti mopedist, proti vrhu pa se srečava, ko se spušča. Lastnik hiške na sedlu. Je šel reševat kačo, ki je prej padla v nek jašek. Kobranka menda. Sama ne bi prišla ven. Bognedaj jo pustit umret ali pa jo celo ubit. Dragoceno. Prisopiham do avta, ugasnem urce, vidim objavo WebCam z Orešja, kako še lepo vleče gor. Matic. Ravno se preoblečem iz prešvicanih cunj, ko s Katjo prideta mimo. Bo kmalu nared za letet. Doma še razmišljam o teku, a se mi ne da, pes pa je itak že zjutraj bila na Šentvidu.

Ran rešen.

Vetrnik, 2.5.2026 (sob), Živel 2. maj!

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753374/

Hajk: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753372/

https://ogoy.app/player?scene=Ehhp9F6C7MdAJwAd&preset=iACtPBhFcw

https://www.sportstracklive.com/track/map/rado/paragliding/vetrnik-kozje/1489901/?mode=3D

Delovne dni med prazniki preživimo družinsko na kratkih počitnicah v Rimu. Poleg druženja je zelo zanimiva izkušnja potovanja z vlakom - nekaj doslej še nedoživetega, zelo prijetna izkušnja. Še kdaj. V Rimu smo imeli krasno vreme, le v četrtek se je malo pooblačilo, medtem ko pa se je v domovini zelo hladilo in menda nekaj tudi deževalo. Na prvi maj je spet lep dan, v krasnih bazicah, a vetrovno. Pa tudi sicer je dan za prvi maj, sprehodi pa to. Sobota kaže na noro letljiv dan, spremljam z enim učem. Na Kondorju vre, vsi bi nekaj, Miha sprašuje še ločeno. Severovzhodnik vztraja, a je mil. Greva na Vetrnik.

Dobiva se v Koprivnici, začuda sem tokrat kako minuto prej tam. Ko se kolega prestavlja v fičota, vidim palice in se spomnim, da sem jih pozabil. Nič hudega, pravi in privleče na plan še ene. Nekako predvidevava malo letkanja pa potem hojo nazaj gor.  Nekoliko me skrbi, ker se kolegi v takem samozavestno odpravljajo na Lisco (že obrača...), a gor naju pričaka lep, mil SV. Skratka, zdravo vleče gor. 

Malo na glas razmišljava, kako in kaj bi danes. Za zvečer sem obljubljen za tlako na Žejnem, pa kak odlet ne pride v poštev. Ciljam na en krogec z zaključkom blizu štarta ali pa vsaj v Kozjem. Mihcu razlagam nove armijske omejitve glede na predvideno traso - tu je omejitev 1,5k, buhnedej na Bohor, severno od Kozjega lahko že na dobrih 1,8k, Lesično, pa proti Olimju dokler gre, tam se že sme na 2k, pa nazaj proti Podsredi, spet v območje do 1,5k in v Kozje. Potiho sem upal, da morda nazaj na Vetrnik ali pa vsaj na kak travnik na bregu pod startom. 

Sam ne vem, kaj tako štrikam, ampak Miha je spet prvi pripravljen in lepo, pohendlano odleti, sam pa mu kmalu sledim. Medtem, ko kolega kar hitro odvije proti Kozjem, se jaz raje oprimem brbotanja  na vzhodnem robu. Jebiga, višje ko se okleneš dviganja, lažje bo. Balončki se sestavijo v krasen jebački steber, ko leti gor po 5m. Ampak plafon se hitro bliža in s stisnjenimi zobmi na 1,3k zapeljem ven, da se nekaj čez 1,4k dviganje ustavi. 

Soletalec navija pri kamnolomu, kamor letim, da pridem v prostor s plafonom na 1,8k. Tam se poberem za naprej proti Lesičnem in en skok naprej je len, a vztrajen steber na čez 1,7k. Dan upravičuje napoved. Kolega ne vidim več, upam, da je še leteč. Previdno porinem proti severu, da vidim, koliko mi bo Kozjansko dalo. Obiram vse piske, da le držim višino in tako pridem čez gričevje do Olimjske doline, pa čez, na grič nad Olimjem, kjer se z 1,3k spravim na 2k pod modro nebo. Krasno!

Višino porabim za Podčetrtek, kjer se spet trudim nekaj pobrat. Želim si obrnit dvorec Veliki tabor nad Desinićem, pa potem z vetrom v rit nazaj. Lenobno povrtavanje  me spet spravi čez 2k, pa zapustim steber, a še kar leti gor vse do 2,15k. Hud dan. Malce me zebe v roke, a se ne pritožujem. Zadano obratno preletim z 1,8k in ni šans, da bi v takem obračal. Zdaj so me same oči, duša bi šla na Ifko, razum si zada Pregrado. Sledim grebenu, a zgleda, da ne čisto pravilno, saj samo tonem. Neverjetno pri takem dnevu (prej). Ok, stiskam zobe, da se prisilim potegnit do cerkvice zahodno od mesta, kjer obrnem in se z vetrom spustim proti  izhodišču. Gre veliko hitreje, ampak tudi samo dol. Navajen prejšnjih višin, se mi zdi, da sem čisto v podnu, čeprav je 0,8k za tu še uporabna višina. Vseeno oprezam za pristanki, ocenjujem dolet, razmišljam o logistiki povratka, upam, da pridem do Desinića..., ko piskne. Oklenem se darila in ga s spoštovanjem do vsakega metra veselo obiram vse do 1,6k, ko ga zmanjka. 

Ampak s tega položaja je svet lepši. Zdaj že ocenjujem glajd do Kozjega. Ko vmes še malo popravim višino, je že jasno, da sem v doletu, pa grem še raztegnit proti Podsreškem gradu. Poskušam poklicat Miha, kje je, če grem v Koprivnico po avto ali v Kozje. Z rokavicami in brez špeglov mi ne gre od rok ter opustim operacijo. Odločim se za Kozje, da zaključim krog. Želim si prit še nazaj na ali vsaj pod Vetrnik, pa na 0,9k obrnem še precej pred gradom. Vzhodni bregi Vetrnika ne dajo nič, sklatijo me pa tudi ne. Vmes me zamika pristanek na eni travnati zaplati na hribu, a se raje prepustim udobnemu čakanju, če bo še kaj dalo, a ni, tako da mirno priplujem do pristanka in nežno sestopim. Prekrasne tri urce!

Zdaj vidim Mihov neodgovorjen klic in se mu javim. Ugotoviva, da me je klical in pisal prav ko sem se odločal med Koprivnico in Kozjem, naj grem v Koprivnico, kamor pravkar štopa. Obljubim, da pohitim in ga pridem iskat. Zagrizem v breg in nekje na pol poti sporoči, da je že na varnem v bifeju v Koprivnici, kjer me bo počakal. Na startu še kar veselo vleče gor, ni obrnilo. 

V Koprivnici komaj najdem ta bife (ena nova trofeja!) in tam kolega, ter druščino domačinov. Miha pove, da je iznad kamnoloma nizko skočil na sever, čez dolino, pa se potem ni mogel rešit. Pristanek, peš gor, ponovni start s ciljem v glajdu do Koprivnice, kar pa ni šlo. Bi bilo treba pobrat, pa ni, ampak je pristal pod startom. Potem pa štopat proti avtu. Pivo, dve, frustracija, da sem grešil, ampak jebigasad, dan je bil lep. Zelo lep!

Frustracija: za 1 meter v rdečem