Orešje, 12.5.2026 (sre), delovni piknik z letečo sladico

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2755629/

Včeraj neurje s točo, danes se zjasni in delovna akcija je potrjena. Opcija je bila tudi četrtek, a takrat ne morem, grem v teater. Itak pa se spet obetajo nevihte.

Po šihtu nabava jegra, pa domov po opremo in psa, pa gor. Na sedlu naletim na Mitkota, ki se otovorjen pravkar odpravlja od avta, poleg Vito zlaga svojega papagaja. Malo me stisne, pa menda ja ni tu pristal? Ni, le z opremo v rinfuzi ga je Mitja zapeljal od pristanka spodaj do tu. 

Gor greva po severni strani in pod vrhom najdeva Miho, ki dela golosek za severni start. Menda bo, ob vsej tej zagnanosti. Južni start je že lepo obdelan, Krešo je bil zelo aktiven. Pograbim Mihatovo lakserico in se spravim na breg, kmalu se mi tam pridruži še Toni, ki to dela bolje in hitreje (jebe me trganje laksa), tako da kmalu zaključimo. Matic mi skoraj trga kosilnico iz rok, a mu ne privoščim da se umaže :)). Ostalo bo Miha obdelal z mulčarjem. Mitja je že spekel jegra, steče še piknik del. 

Tisti, ki smo vlekli cote gor, kmalu začnemo mencat in odprat rukzake. Mitko prvi, lepo mu zagrabi. Dokler se pripravim, veter, v nasprotju z napovedjo usahne. Odganjam Izo, ki se me ves čas drži kot klop (razen, ko se gre za klobaso) in gledam žalostni novi žakelj na popravljeni štangi. Sapa se nekako ne more odločit, kam bi povlekla. 

Izkoristim prvo priložnost, ko le povleče gor in potegnem. Skalica se sestavi, a čudno počez, vendar jo uspem poravnat in odskakljat čez frišno pokošen bregec in v zrak, ki zagrabi. Ampak nekaj je čudno. Jeba. Leva bremza je grdo zavozlana skozi B linije in ročaj tam. Ni mi všeč, sploh mi ni všeč. Zberem se in z enim učem pazim, da ne zaružim v hosto, z drugim pa skušam dešifrirat zaplet. Nerodno je, ker je bremza lepo napeta in jo je treba še bolj zategnit, da lahko poskušam razplest spodnji del. Jebodrom. Dobro je, ker breg drži in imam maneverski prostor. Pogruntam način kako zategnit zapleteno bremzo, z drugo kontrirat in hkrati razpletat godljo, da mi na koncu uspe.

Oddahnem si in se posvetim letu. Tipanje zraka proti gradu, nazaj na Silovec, od koder opazujem Mitja na Japici. Nekako se ne morem odločit za čez, želim si toplandinga, da čimprej pristanem pri psu, ne pa da scurim v dolino. Ko vidim, da se je kolega spajsal nad greben, se le vržem čez, tudi poberem, a ne rinem v ovinek, saj še peče spomin na zadnjih nekaj neuspešnih poskusov. Grem nazaj. Udoben priklop Silovca, kjer pobiram, da se ne drenjam okoli starta, kjer se pajsajo Mitja, Krešo in Marko. Lepo drži, pa grem še enkrat do gradu, Mitja pa še enkrat na hrvaško. Nazaj udobno, a nisem sproščen za letkanje, skrbi me Iza. Klinc, izkoristim priložnost in grem pristat. Lepo sestopim na mesto odleta, skalica se sesede nevarno blizu ognja (vse je v redu) Iza takoj priteče. 

Počasi prikapljajo še ostali leteči, vsi štirje prstali nazaj. Spečemo se ostanek jegra, klepet ob ognju in pivu, veter vedno bolj brije, hladi se, mrači se. Treba je it.

Z Mitkotom greva pogledat severni štart, ki zgleda skoraj odletljiv. Morda pa bo kaj s tega.

Doma spečem še zadnji košček klobase, da soprogi pričaram duh piknika. Se brani, zavrača, a na koncu prav z guštom malo poskusi.