https://xcglobe.com/flights#show-flight/2720163/
Za vikend se obeta nekaj vremena, zagnani se že organizirajo. Primorska, opcija tudi Lisca. Irena me v petek spravi v Ljubljano, doma smo pozno. V nedeljo je tek po vinski cesti, ki bi ga spustil le za kak Mangart, ne pa za jesenski Lijak. Sobota je tako na voljo, prijavim se za Lisco, ki potegne tudi ostale.
Vreme je po napovedi - zjutraj megla, potem jasno - običajni recept za letljivost. Ok, napovedan veter je JZ, ampak v mejah normale. V takem ne rinem več na Orešje, ki tudi zna bit, a v takem precej bolj skromno kot na Lisci, kamor je zdaj priložnost it.
Zmenim se z Woso, da greva skupaj, dobiva se na Gnoju. Pred tem me še dražijo v službi, a se dobro izteče, ni mi treba it tja, z kolegom se tako dobiva celo malo prej. Na startu sva med prvimi, gor je le Boris. Kmalu pride pešadija, Uroš, Aleš in Alenka, malo za njimi se pripelje še Mitja s fantoma, Katka pa pridno pripešači malo kasneje.
Dnevna ekipa je zbrana, pa zorganiziram, da zborovsko (razglašeno) voščimo Dragotu, ki praznuje 76(!), potem pa hitro v zrak, saj kaže, da že lepo dela. Mitja gre prvi, pa ata Uroš, pa veteran Rado, kateremu se skalica podre, da bi v drugo lepo odskakljal v zrak, ki zagrabi.
Plani? Mitja sprašuje, če bo danes možno it na Bohor. Odgovorim, da ja, če bodo višine :)). Sam nimam nekih načrtov, razen ne takoj scuret, pa odletet vsaj kakšno urico, nekih podvigov ni predvidenih. Sem pa Wosi potožil, da bi Tibor na tak dan tu naredil 70km, ob misli na sredo, ko je
odletel lep krog, medtem ko sva z Miho nabirala kostanj. Cilj je nabit Tiborja. Hec.
Ne poberem takoj, a sondi kažeta, da dela in se mirno posvetim iskanju stebra. Po nekaj minutah kresne pri vikendu in znajdem se pod nizko bazo. Tega je pa škoda za greben, si mislim in jo ucvrem čez dolino na Metni vrh. Do tam nič ne da, priznam poraz in se vrnem na breg, kjer srečam Uroša, ki se že vrača z Rudenika. Malo me skrbi, saj je višina skopnela, a ciljan breg lepo zagrabi in spet je treba bežat iz megle. Užitkarsko.
Mrzla planina čez dolino zgleda v doletu, sploh če bi bazica vmes zagrabila. Ta je dala, a na sredi doline je bilo negotovo, če se bo izšlo za na Bohor. Morda bi se, a se vseeno ziheraško obrnem. Gledam krajino proti Celju, ki je, za razliko od juga, posejana z lepimi bazicami. Enkrat bo treba tudi tja zarinit. Wosa se nad grebenom vrača na Lisco, Mitja je že oddirkal nazaj, Uroša sem zgubil. Lovim baze nad dolino in udobno priklopim nazaj Lisco, kjer se odbijem v dežurnem, danes otvoritvenem stebru. Nekam lahko gre to danes. Mirta vrtita nad menoj, Wosa je nižje krenil na zahod, Mitja je že pri Čelovniku, kamor se tudi sam spustim. Skalica lepo reže zrak, vpijam svet iz vip lože. Rok sumljivo nizko drsi proti Radežu, Mitko pobira Čelovnik. Ta da tudi meni, tokrat ne do meglic. Vidim, da se je Rok pobral na Radežu, deltaš pa je tudi tam nekje. Računajoč na popravek ob povratku potegnem še malo proti ZM in spet ziheraško kmalu obrnem. Na Čelovniku še enkrat po kosh poberem, tokrat gre v megle, da je treba bežat ven. No, morda ni "treba", saj so bazice nenevarne, ampak ja, to so tudi moji minimalni higienski standardi - imeti vizualni stik z okolico, vsaj z zemljo.
Zdaj je že jasno, da dan noro dobro dela. Nad Lovrencem še enkrat popravim in grem ven, nad Savo, da vidim, kako je nad ravnino. Tam ne dobim nič, ciljane meglice se razpadejo in nekje nad Bregom obrnem. Dan je že rešen, Čučnik zgleda v dosegu, s tem pa tudi avto na Lisci nedaleč stran. Skalica me mirno dostavi do Čučnika v višini Jošta, pa še Oudie se oglasi. Opla, to bi bilo pa lepo, da se še tu poberem. In gre. Sicer le toliko, da lahko skočim na JZ greben Lisce, kjer upam, da se bom spraskal do višine starta. Pristanek pri avtu bi bili res lep zaključek, a ne?
Do grebena gre brez težav, pa se popeljem še malo sem pa tja, ker je pač luštno. V zraku ni več nikogar, pripravljam se na pristanek. V tistem Oudie spet zapiska in refleksno zavrtim, naj bo še malo heca pred zasluženim pivom. Ringlšpil me spet spravi v oblak. Konec heca, grem na Kozjansko! Kdaj, če ne danes? Ciljam proti Celjski koči, vmes je en oblaček, pod katerim popravim, nato sledi dolg glajd. Izberem si lepo osončen breg na hribu vzhodno od Laškega (Žikovsko brdo, 684) in upam, da ga dosežem , ter da bo kaj dal.
Nov plan je zdaj pobrat ta breg, pa na Malič in nazaj v Rimske, tokrat pristat na uradnem pristanku (brez neumnosti!). Breg res da neko sramežljivo dviganje in z vsakim obratom se dviguje tudi veselje. Laško v doletu, pa Malič v doletu, pod bazo pa že upam, da pridem pod bazo nad Maličem. Lep razgled na Celje in na Laško na drugi strani.
Malič ne zagrabi, a se ne naslonim se prav na breg, da se ne drenjam z lokalci, ki tam vzletajo in veselo jadrajo. Nekaj praskam, tokrat ne da.
Vidim nekoga, ki pobira en kucelj naprej (Tolsto, 780), pa grem poskusit tja. Res se malo dvignem, premalo za sproščeno nadaljevanje. Zanesem se na skalico, da me spravi čez dolino na en greben bolj južno. Računam, da je bolj izpostavljen sapam in soncu, pa bo dal. Ne zagrabi, pa malo potipam in se razveselim ptiča, ki vrti na zahodnem koncu grebena. Res mi švohno piskne, ptič pa se mahajoč odpravi stran. Ups.
Ciljam na kucelj pred Rimskimi (Kozjica, 513), pa nisem prepričan, da ga bom dosegel z dovolj višine in raje zavijem nad kuclje severno od doline Sedraž. Tudi tu je že vse mirno. Lahko bi se odpeljal v dolino, vendar nisem imel pregleda nad terenom tam, pa sem si raje izbral res velik travnik zgoraj in tam mirno pristal. Več kot zadovoljen. Noro dober dan, dobro sem ga užil.
Javim se Kondorjem in se lotim pospravljanja, ko pristopi možak in z zanimanjem opazuje dogajanje in opremo. Zapleteva se v pogovor in res ga vse živo zanima, še letet bi šel, če bi ga žena pustila, pa ga ne. Malo me je strah za krilo, ker vmes veselo kadi, a mu nočem kvarit vznemirjenja. Ko zložim, še preverim, če je kdo trznil in vidim, da Wosa že kriči, kje da sem. Javim mu lokacijo in napove se za čez 10 minut. Uf, to je pa hitro!?
Sedem pred bližnjo kapelico in sklenem v miru počakat. V tistem pokliče Lenart in klepetava, dokler telefon ne priklopi na avto, ki ga nato Wosa pripelje izza vogala. Na poti nazaj vabiva kolege na pijačo k Flosarju, a ni odziva, pa podaljšava kar do Gnoja. Wosa pove, da je z Radeža šel proti Sevnici in tam pristal, ter se peš vrnil na Lisco po avto. Na lajvetreku je videl, kam sem zarinil in mi šel nasproti, tako da je bil res blizu, ko sem se oglasil. Leta seveda ni posnel, saj ima telefon prazen, powerbank pa prav tako. Zaključni pir na Gnoju.
Mitja se je po povratku s Čelovnika še lepo pobral na Lisci in jo potegnil čez mirni Metni vrh do Save, nekje na pol poti od Sevnice do Blance.
Uroš je hitro in drzno porinil na Rudenik, na poti nazaj prav tako, da je uspel zgrešit vsa dviganja, kar ga je stalo curaže na Breg. Ima pa visoko povprečno hitrost.
Aleš skoraj do Rudenika, veliko Lisce in mimo Čelovnika do ribiškega doma,
Boris pa veliko Lisce, skoraj višinski zmagovalec (Mitja je za nekaj metrov bolj zaril v meglo).
Zame je bil to en Tistih letalnih dni. Kar si zamisliš, to dela. Če ne gre v prvo, pa rešuje rezervna varianta. Na trenutke je bilo kar živahno, včasih je bilo treba zelo na ostro obrnit, da je potegnilo gor. Bilo je presenetljivo veliko ušesanja, vendar z izjemo enega, recimo tretjinskega klofa na levi, jih je skalica sama reševala. Tavečje zapiranje sem tudi hitro rešil brez vpliva na letenje, le krog se je malenkost razširil. Bil sem sproščen in užival v letenju, s krilom se res dobro ujameva. Tudi v GTOju se dobro počutim - hm, kako bo z novim zicem?
p.s. Naslednji dan grem na tek po vinski cesti (fajn kot vedno), Kondorji pa del na Lijak (le Mitja odpove, ker se je v oblakih prehladil), del pa na Lisco. Lijak je dal svoje, Alešu in GašperjuB osebna rekorda, Lisca pa se ni niti približno tako izkazala kot v soboto.
p.s.2 Tiborja nisem nabil😜
Ni komentarjev:
Objavite komentar