http://xcglobe.com/pilots#show-flight/2333189/
https://photos.app.goo.gl/efJMMAAj6x7prDyv9
Leto se kar pestro začenja. S tritedenskim dopustom (zaenkrat) končujem s službovanjem v Ljubljani in se pripravljam na nove izzive veliko bližje domu. Prvi teden dopusta se zmeden vživljam v novo stanje, da za vikend zbolim in spustim klubski občni zbor. Ajaj. Drug teden prihajam k sebi od nahoda, doma je tudi Lovro, ki se prav tako zdravi. Lovro gre v četrtek z avtom v Ljubljano, jaz pa se mu ne pridružim, da bi šel na četrtkov XC miting pod Jenkovo lipo.
Za petek in soboto je napoved letalno obetavna. V petek sem brez avta, sobota pa je kulturni praznik, ko tradicionalno družinsko kulturno zarajžamo. Petek je brez obvez in naj bo petek. Razmišljam o čistem HF dnevu: z vlakom do Brega, peš gor, letenje, kolikor ga pač bo in z vlakom domov. Ker še nisem čisto dober po prebolenem tednu, povprašam kondorje in Drago potrdi, da gresta Markotom gor montirat popravljeno vremensko postajo in imata v avtu prostor še za enega. Fajn. Zjutraj še nekaj praskam za star šiht, nato pa z piciklom na vlak do Brega, kjer počakam kolega.
Gor namestimo postajo in poiščemo odpihnjeno veterno vrečo na severnem startu, ko je že čas za v zrak. V tistem pride še druga ekipa, Roberto, Matej in Franček. Med Matejem , Markom in Dragom se razvnamejo debate, ki se nadaljujejo še iz občnega zbora, a se mirno zaključijo z našim vzletom. Marko sklene, da danes razmere zagotavljajo, da sigurno nihče ne bo kršil zračnega prostora in odleti prvi, pa midva z Dragotom skoraj skupaj za njim. Takoj vidim, da sem si pozabil zapet kokon. No, dobro, malo opleta okoli, bom že preživel.
Lisca drži, a ne gre višje od 1,1k, kar zadostuje, da porinemo na Ješivec, popravimo pa naprej. Na pol poti do Rudenika se lepo poberemo. Drago podaljša na vzhod, zdi se mi, da rine proti Žusmu, Marko je še nad menoj, malo bolj severno. Čez dolino na svoji višini vidim Mateja nad Metnim vrhom. Mislim si, če bo šlo na 1,5k grem čez dolino na Bohor. Čeprav pri Markotu vidim, da bi lahko šlo vsaj še malo višje, že pri dobrih 1,4k porinem čez in upam, da bom kmalu še kaj zapel. Ne najdem nič in z 1k nad Zabukovjem obrnem k Rudeniku. Marko me preleti in nadaljuje. Na Rudeniku se rešujem in se rešim. Med Ješivcem in Rudenikom vidim Frančeka in Robertota, ostale sem pa izgubil. Ko se že dobro poberem, opazim še Markota, ki se je tudi privlekel nazaj pod Rudenik. Opazujem nebo in horizonte, a Dragota ne najdem več. Roberto visoko navije in se odpelje naravnost ven proti Zajčji gori, z Markotom pa se tudi lepo pobereva ter se vrneva na Lisco, saj dneva ni za stran vrečt. Vmes se večkrat ubijam s kamero, a v debelih rokavicah ne vem ali sem jo sploh prižgal in v kakšnem načinu deluje. Enkrat spustim komande in si zapnem kokon, saj je gor kar hladno.
Nad Lisco se še enkrat pobereva, tokrat na višino dneva, na debelih 1,5k in pičiva na Čelovnik. Spet poskušam snemat s kamero, a se ne da. Ker so prizori prekrasni, uporabim telefon, s katerim le naredim nekaj dokumentarnih fotk, preden ga uspem z okornim šlatanjem po gumbih ugasnit. Čelovnik priklopiva nad vrhom in dobiva lepo dviganje na 1,4k. Greva na Kum! Marko je ves čas malo višje in pred menoj. Do Križ gre lahko, obtičim pa na Čimernim, kjer se Marko lepo pobere in gre naprej. Sam potrebujem malo dlje, da na Nebeški najdem in zvrtim steber. Takrat opazim Dragota, ki nama hitro sledi. Super, da je še v igri, ampak kje pa se je skrival?
Marko se že nizko vrača s Kuma, ko ga še jaz napadem z dobrih 1,4k. Rinem na zahodno stran vrha, saj imam še dovolj višine, a sem negotov, saj grem, glede na zaznan severovzhodnik, naravnost v zaveterje vrha. Tam me v trenutku izstreli gor, obrnem in po pol obrata spet krepko dol. V tisti gmajni nad grapami mi ni do odkrivanja, ali je to steber ali zaveterni rotor, ampak spizdim nazaj, počasi v veter. Srečava se z Dragotom, ki gre obrnit Kum, proti Radečam pa vidim Markota, ki je spet visoko. Sledi še eno pobiranje na Čimernim in glajd proti Čelovniku. Upam, da se bom prešvercal na vzhodno stran, kjer opazim Markota, ki pa se vrača v Radeče. Skalni greben res malo prime, a le toliko, da se prekobalim na vzhodno stran. Dan crkuje in ni več časa za kakšne finese, zato jo s preostankom višine kar hitro stisnem naprej proti Bregu. Na koncu mi ni do tenkega manevriranja nad železnico in naseljem ter raje udobno pristanem na zadnjem travniku pred Šentjurjem.
Ko pospravim, sonce potone za zahodnim obzorjem. Pokliče Drago, ki je že pri avtu in se pripelje pome. Skupaj počakava Markota, potem pa gresta še po njegov avto, sam pa ostanem na postaji, saj imam čez nekaj minut vlak za domov.
Uf, kak dan je za nami!
Po neobetavnih napovedih našega vremenarja je dan presegel pričakovanja in skoraj dosegel sanjarenja - 50km med Bohorjem in Kumom. Bohor se še ne da. Doživetih je bilo nekaj lepih in živahnih stebrov, nepozabno zvrtenih s krilom ob krilu s kolegom (škoda, da ne znam tega posnet).
Mi trije smo odpeljali skoraj identično traso. Drago je malo zaostal, ker je porinil najdlje nad Bohor in skoraj scurel po nizkem povratku na Rudenik, a se je spraskal s podna. Matej kasneje opiše svoj poskus proti Sevnici, pa nazaj na Lisco in pa čez Kompolje do Dragotove bajte in po tisti strani do Radeč. Roberto tudi ne objavlja, sem ga pa nazadnje videl nekje nad Bregom, ko sva z Markotom letela z Lisce na Čelovnik. Franček je lepo raztegnil med Rudenikom in Jelovim ter pristal v Radečah. Ko smo se dnevno leteči že spakirani, si Niko privošči še HF.
Za soboto se napoveduje carski dan na Primorskem, a o tem niti ne razmišljam več. Mogoče malo o kakšni lokalni zadevici.
Ni komentarjev:
Objavite komentar