https://xcglobe.com/#show-flight/2493374/
Junij je bil bolj švohen z letenjem, pa ne vem zakaj; ali ni bilo pravih razmer, ali pa nisem bil v pravem razpoloženju. Najbrž bo kar neka kombinacija obojega, pa še kaj poleg. Vreme je tako - tako. Fantje nekaj letijo, a ni nekaj izrednega. Dobro, Wosa orje po domačem peskovniku, a vedno pride kaj vmes.
To soboto naj bi imeli piknik za Lenarovo diplomo, a smo ga zaradi slabe prijavljene udeležbe prestavili na nedeljo. V tem pa tudi Wosa (spet) napove Veternik. Napoved obeta nekaj vetra, saj se po četrtkovem dežju (olajšanje po vročinskem valu) petek še ne sestavi čisto, sobota pa na ekranu zgleda letljiva. Ok, doma si izgovorim letenje. V soboto dopoldan še nakupim za piknik in se odpravim gor. Gabi pa Wosa gresta že malo prej peš iz Koprivnice in na parkirišče gor pridemo istočasno, nekaj po poldnevu.
Na startu mi ne zgleda prav užitno, saj veter kar močno nažiga. Kolega me mirita, da je to termika, štartali pa bomo v zatišju. Preigravamo možnosti curaže in odleta. Gabi sanja o Kočevju, jaz o Postojni. he he. Tako sedimo gor, kramljamo in se čakamo. Kdo bo presekal? Veter ne pojenja , ampak vseeno se po kakšne pol ure odpravimo.
Gabi gre prvi, a ga izstreli in klofne da mora popravljat. Wosa lepo odstarta, kmalu za njim pa tako tudi Gabi. Sam še nekaj opletam okoli cote, štrikov, ušes in to, v bistvu pa tipam opremo in zrak, da se po dolgem času spet malo začutimo. V tem vetru res ne želim eksperimentirat. Ko se sestavim, lepo odletim. Takoj me izstreli gor. Ni mi jasno, kaj je - veter ali res termika. Preden se dobro usedem, sem že 100 m nad startom. Uuu, termika! Kolegov ne vidim, a v takem zagotovo nista scurela. Malo potipam in ubodem steber do baze. Juhej! Med vrtenjem opazim mladeniča, ki sta že nad Koprivnico ali tam nekje. V zraku ni nič pretresljivega, vse v mejah normale. Ha, torej le je Dan! Pod bazo lepo leti gor (+4) pa se kakšnih 100m pod njo prej odpeljem ven, da se ne bi po nepotrebnem pomočil vanjo. Itak jih je okoli vse polno, gremo naprej!
Omahujem med mastno bazo nad Švarčem in bolj odprtim nebom v smeri vetra. Pa saj dan bohotno dela, si mislim in pohodim gas z vetrom v rit. Gre čez 70km/h. A višina se topi. Zagotovo bo nekaj! Povrtavam neke raztrgane balončke, a nič res ne zagrabi. Nekje pri Velikem Trnu nekaj malega poberem in sklenem porinit pod oblake na zahodu, nad bolj razgibanim svetom. Višine ni veliko. Na nekem kuclju opazim dim, ki ga vzhodnik nosi po pobočju gor. Grem tja, a si ne upam nizko čez daljnovod, še nekaj poštrikam a čudeža ni in sedem na prvi varni pristanek. Ne bi mogel trditi, da sem vesel.
Poparjen spremljam Gabija in Woso, ki se po WU v živo javljata: Otočec, Prečna, Kočevje...
Oglasim se domov in povem, da se lahko sam nekako rešim, a po nesporazumu se Irena prijavi za reševanje. Ne znam točno povedat, kje bom, ko bo prišla, pa se dogovoriva, da se oglasi, ko bo blizu. Ihto kurim s hojo in se zahvalim prijaznemu vozniku, ki mi je ponudil prevoz, ne da bi ga štopal. Žal se z Ireno potem ne uskladiva dobro in zato se vozi med Sevnico in Pijavškim, sam pa z nahrbtnikom tečem do glavne ceste, da bi se ja našla. Nočem še poglobit slabe volje in predlagam, da me pusti v Koprivnici, a me vseeno zategne do avta.
Kolega sta seveda lepo popravila rekord Veternika in to jima od srca privoščim. Jezim se nase, ker v dobrih razmerah, po dobrem začetku ob dokazu, da se da, tako zajebem dan.
Konec koncev pa tudi ni tako slabo za nekoga, ki niha med malodušnostjo in depro. Tako se ne da primerjat z dvema nabiritima in dobro uletenima dedcoma, ki jima energija in motivacija kar šprica iz vseh por. Super sta speljala in hvaležen sem jima, da sta me prepričala (z zgledom), da sem v takem sploh odletel. Zdaj vemo, da je in kdaj je mogoče, pa bomo lahko spet poskusili.
Amen
