https://ayvri.com/scene/z85qpo49j4/cjlw4sm7600013b66ulnssk7l
Tole pišem 24.8.2018, dvajset dni po dnevu letenja. Zdaj lahko za tipkanje že uporabljam tudi sredinec desne roke. Bilo pa je takole:
Po sredinem prologu in košnji se je vznemirjenje pred Paralisco počasi dvigovalo. Vreme je obetalo dva lepa dneva. Kontaktiral me je Miha S iz 777, da bi imeli testival. Ok! Tudi z Woso sem se le dogovoril, da bi deda končno malo zapeljal nad grebenom Lisce, deda pa je bil tudi za. Zmenjeno za soboto popoldan, po h'n'f tekmi.
V petek se v službi nekako nisem najbolj zbral in sem kar nekaj zadev odložil na drug teden. Lenart je s Hannah na morju, Lovro se v Ljubljani pripravlja na odločujoče izpite.
Irena se odloči, da ne bo celega dne preživela na Lisci, ampak da pride gor le popoldan, na vzdušje in golaž. Sledi malo usklajevanja, saj je doma le en avto, na koncu pa pride pome Mitja K s svojo Katjo in Jakobom. V Sevnici se še ustavimo, da kupim baterije za postajo, potem pa oni izstopijo pri Čučniku, da se še malo sprehodijo, jaz pa jim odpeljem avto na vrh in ga ob 12:20 parkiram v senci.
Na Lisci že vse brbota, ljudi je polno, nekaj jih je tudi že v zraku. Počasi se prebijam proti startu, na vsakem koraku srečam koga, s katerim se z veseljem pozdravim. Na štantu od 777 se predstavim še Mihi, ki pove, da mu je moj kontakt dal Damjan Č.
Razmišljam, kaj bi z letenjem. Neke špure danes ne bi šel vlečt, saj je tu veselica, pa še Wosa z dedom v tandemu bi rad spremljal. Dogovorjeni smo za okoli 16h. Kinga sem si tako zamislil za v nedeljo, danes pa bi na hitro potipal kraljično, čeprav je na voljo le podmerska zame - L do 120 kg, jaz pa imam vse skupaj morda malo pod 130kg. Ok, za skok v dolino bo dovolj. Zmenim se za krilo (na zaupanje, Miha ne rabi mojih dokumentov), Artika in večino nenujne opreme pustim pri kapelici, kjer imamo Kondorji svoj štab. Markota sprašujem po številki za prevoz, on jo pokaže in pripomni, da bom itak pristal nazaj gor. Ena jatica znancev se že odpravlja v zrak.
Za vzlet se pripravljam prav v času, ko se na startu začne razglasitev rezultatov tekme hodi-leti. Gabiju sta dve roki premalo in mi potisne v roke gopro na palici - snemaj. Posnamem 10minutno podelitev (iz katere kasneje uporabijo 5 sek... https://youtu.be/27WmQjllDKY), potem pa se do konca pripravim in zapnem kraljično. Opazujem jatico (Drago, Matej, Franček), ki se pobira nad Razborjem. Klinc, v dolino bom že prišel, vmes pa poskusim kje pobrat.
Na startu je bilo vetra le za vzorec, a sem kraljično gladko spravil vzvratno gor, le malo nižje sem se odlepil od tal. Grem malo ven nato pa nad Razbor, kjer so bili kolegi že kar visoko. Tam res najdem dviganje, ki me pozdravi z manjšim klofom po desnem ušesu. Lepo se poberm za jurja, pri tem me malo odnaša s severovzhodnikom. Gor malo surfam bazice, grem potipat nad Draga, pa nazaj. Baze se delajo, očitno tudi držijo. Ni vrag, da ne bom nekaj pobral in se spajsal nazaj na start. Do Razborja ni nič kljub buhtečim bazam nad menoj. Pomislim, da bi glede na vzhodnik znal vsaj malo dati greben od Razborja do Lisc, pa bi pristal vsaj pri Čučniku. Peljem se skozi točko, kjer sem prej zapel staber, ampak zdaj pa ni nič.




Zdi se mi, da je bila nerazpoložljivost tritočkovne opornice zdravnici bolj v izgovor, da me ni spustila zvečer domov, ampak polegla v bolniško posteljo. Irena me je pozno zvečer še razveselila s sendvičem, saj od zajtrka nisem nič jedel. Noč, preležana na hrbtu v polni, glasni in vroči sobi ni bila prijetna, ampak ne pizdim. Sam sem si zakuhal. V nedeljo je sledilo še en kup preiskav - vse ok, ob popoldanski viziti pa sem si le izprosil tisto opornico, s katero sem se smel postavit pokonci in oddrvet na stranišče. Podjetna Irena me je vspodbudila, da sem ob tem takoj začel težit za domov in dohtar (Pohar) je malce nejevoljno le pristal tudi v to. Vikend odpust do sredine jutranje vizite, ko me dejansko odpustijo v domačo oskrbo. Ocenjen čas sanacije - cca 2 meseca. Fak!
Tu ne bi razglabljal, kaj vse v normalnem življenju se je s tem postavilo na glavo ali pa vsaj zelo zapletlo. Vsekakor pa me veliko bolj kot polomljene kosti boli prekinjeno poletje, predvsem to, kar sem nakopal ali odvzel drugim....
31. 8.2018, Razmislek o letalnem delu. Mislim, da se je še enkrat izkazalo, da preveč dogajanja okoli letenja name ne vpliva ravno najbolje. Največkrat se sicer konča le s curažo, ampak zadnjič na Lijaku sem zagnezdil, tokrat pa odrinil v neracionalno pristajanje, vsem svojim načelom navkljub.
Tu vsaj upam, da vem za splet okoliščin, ki so privedle do vsutja krila tik nad tlemi, ampak zdaj me preganja mora točno takega strmoglavljenja pred tremi leti, ki se zelo srečno končalo na krošnji košate bukve. Dogajalo se je isto, le da je bilo takrat malo več višine in meni popolna neznanka, od kod rotor, ki mi je podrl krilo. Zdaj sem občutil zelo podobno - zelo nepričakovan grob klofer in padanje nazaj. Če je bilo tokrat vsaj možno pričakovat nekaj guncanja, mi ni jasno od kod taka energija, za brutalno vsutje, ki ne dopušča popravkov. Kako to, da se mi kaj takega nikoli ne zgodi na višini, ne glede na to, kako močne in razbite stebre vrtim? Morda je vsulo, ker sem šel premehko v zavoj, ko pa je počilo, pa je počilo močno, kajti krilo je bilo vseeno (vsaj deklerativno) za cca 10 kg preobremenjeno. Ko na seeyou analiziram zadnje sekunde, opažam, da je bila (po seeyou izračunana) smer vetra bolj z juga kot z vzhoda, kar bi lahko pomenilo rotor izza Razborja ne pa izza grebena nad katerim sem letel.
13.9.2018, gips mi po petih tednih le snamejo, roka je še zatečena in boleča, a po zdravnikovem kar dobro funkcionalna za dane razmere. Opornica ostaja še slab mesec.
17.9.2018, Seveda mi ta traparija ne gre iz glave. Znova in znova vrtim film in skušam razumeti, zakaj se je spletlo tako, kot se je. Ko pridem do trenutka, ko so se komande zmehčale, vem, da se to dogaja in tudi sam sem se ničkolikokrat znašel v takšnem stanju. Ampak to je bilo vedno nekje visoko, v kakšnem bolj ali manj razbitem stebru in obvladovanje tega je rutinsko, lahko bi rekel že mehansko, refleksno, brez razmišljanja. Ko krilo splahni, se komnade zategne do riti, če je treba, da se celice napolnijo in da krilo ne zdivja. Seveda le za hip, da situacija mine, nato pa se krilo lovi naprej. Ko sem se v tem znašel v pristajanju, tega v tistem trenutku nisem storil ker: nisem pričakoval tako drastične reakcije (močno zmehčanje krila), ker sem bil nizko nad tlemi (lahko sledi močen nihaj, ki bi se lahko končal na tleh), ker sem bil obrnjen v zaveterno dolino, kjer nisem imel scenarija pristankov. To ni bilo razmišljanje, to je bila hipna slika v glavi, ki je za delček sekunde upočasnila samodejno reakcijo rok, kar pa je bilo dovolj, da je cota šla po svoje.
Zanimivo, da se tudi pozneje ne spomnim nobenega premikanja zraka. Niti ko sem na grebenu čakal rešitelje. Zna biti, da sem se znašel v rotorju kakega balona, ki se na JV pobočju privalil gor v trenutku, ko sem zavil na SV stran grebena.
19.9.2018, Lenart me na poletni poznoseptemberski dan pelje iz Ljubljane. Gledam ven mirno ozračje, nekaj nakuhanih oblakov in tu pa tam kakega ptiča nad gozdnim obronkom. Prešine me, da me je dvakrat brutalno skipalo v praktično brezveterju oz. v zelo mirnem zraku. Tako, da vemo. V vetru in razbutani termiki nikoli.
Vse skupaj je izgledalo podobno kot zadnje tri sekunde v tem posnetku
https://youtu.be/4p2Z-R3dhAQ
Vse skupaj je izgledalo podobno kot zadnje tri sekunde v tem posnetku
https://youtu.be/4p2Z-R3dhAQ