https://ayvri.com/scene/z85qpo49j4/cjlw4sm7600013b66ulnssk7l
Tole pišem 24.8.2018, dvajset dni po dnevu letenja. Zdaj lahko za tipkanje že uporabljam tudi sredinec desne roke. Bilo pa je takole:
Po sredinem prologu in košnji se je vznemirjenje pred Paralisco počasi dvigovalo. Vreme je obetalo dva lepa dneva. Kontaktiral me je Miha S iz 777, da bi imeli testival. Ok! Tudi z Woso sem se le dogovoril, da bi deda končno malo zapeljal nad grebenom Lisce, deda pa je bil tudi za. Zmenjeno za soboto popoldan, po h'n'f tekmi.
V petek se v službi nekako nisem najbolj zbral in sem kar nekaj zadev odložil na drug teden. Lenart je s Hannah na morju, Lovro se v Ljubljani pripravlja na odločujoče izpite.
Irena se odloči, da ne bo celega dne preživela na Lisci, ampak da pride gor le popoldan, na vzdušje in golaž. Sledi malo usklajevanja, saj je doma le en avto, na koncu pa pride pome Mitja K s svojo Katjo in Jakobom. V Sevnici se še ustavimo, da kupim baterije za postajo, potem pa oni izstopijo pri Čučniku, da se še malo sprehodijo, jaz pa jim odpeljem avto na vrh in ga ob 12:20 parkiram v senci.
Razmišljam, kaj bi z letenjem. Neke špure danes ne bi šel vlečt, saj je tu veselica, pa še Wosa z dedom v tandemu bi rad spremljal. Dogovorjeni smo za okoli 16h. Kinga sem si tako zamislil za v nedeljo, danes pa bi na hitro potipal kraljično, čeprav je na voljo le podmerska zame - L do 120 kg, jaz pa imam vse skupaj morda malo pod 130kg. Ok, za skok v dolino bo dovolj. Zmenim se za krilo (na zaupanje, Miha ne rabi mojih dokumentov), Artika in večino nenujne opreme pustim pri kapelici, kjer imamo Kondorji svoj štab. Markota sprašujem po številki za prevoz, on jo pokaže in pripomni, da bom itak pristal nazaj gor. Ena jatica znancev se že odpravlja v zrak.
Za vzlet se pripravljam prav v času, ko se na startu začne razglasitev rezultatov tekme hodi-leti. Gabiju sta dve roki premalo in mi potisne v roke gopro na palici - snemaj. Posnamem 10minutno podelitev (iz katere kasneje uporabijo 5 sek... https://youtu.be/27WmQjllDKY), potem pa se do konca pripravim in zapnem kraljično. Opazujem jatico (Drago, Matej, Franček), ki se pobira nad Razborjem. Klinc, v dolino bom že prišel, vmes pa poskusim kje pobrat.
Gledam pristanke. Ok grem še malo po grebenu, potem pa lahko konec koncev pristanem tudi tam, ob grebenski cesti. Opazim, da travnik na priveterni strani sekajo električne žice, ki se čez cesto končajo v trafotu. Torej, če obrnem na vzhodno, privetreno stran se lahko le še odpeljem v dolino, saj tam ne morem pristat. Zavetrna stran? Višine je ravno še za ploski obrat. Gledam rastlinje pod seboj, ki ne kaže nobenega vetra. Obrnem levo, na zahodno, zaveterno stran grebena, da grem v pristanek ob cesti. Sredi obrata, ko sem nekje v višini ceste, vendar že kakšnih 50m za grebenom, se krilo zmehča, komande popustijo. Sranje.
V naslednjem trenutku močno vseka, ne vem na kateri strani, coto še opazim v svoji horizontali, obrne me in prosto padem z desnim bokom proti tlem. Vidim rob njive in travnik. Zadnje trenutke gledam, kako se z desnim bokom bližam travniku. Pribijem na tla, slišim pok, ki ne spada v to sceno. Vse svinjsko zaboli. Tako baje pokajo kosti. Prestrašen začnem migati z nogami, pa z rokami, pa z vsemi prsti. Vse deluje! Boli, boli, a migam lahko z vsem. Obležim še v kokonu in diham skozi bolečino, ki se počasi steka v desno roko. Prekolnem se do amena. Po postaji poskušam priklicat koga na Lisci, a ni odziva. Še vedno ležeč se z levo roko prigrebem do telefona in pokličem Markota, ki se oglasi, me locira in obljubi, da pride pome. Upam, da bom sam zapustil prizorišče, zagotovo pa ne bom mogel pospravit opreme. V tistem se mi previdno približa možak in ponuja pomoč. Zahvalim se mu in se sam odpnem iz zica, ter se skobacam ven.
Boli tudi hrbet, a še zdaleč ne tako, kot roka. A vse to stoično prenašam, le da hodim. Spravim se s travnika v senco bližnjega gozda, možak, mislim da se predstavil kot Darko, in njegova hči, Petra?, me spremljata in povesta, da je malo višje, ob cesti, klopca v senci. Ponudi se, da gre po vodo in mi jo res kmalu prinese. Sedim na klopci kot kup nesreče, pokličem še na 112, da povem, da je vse v redu in seveda Ireno, da prva izve za mojo traparijo. Pokličem še deda, ki je že na Lisci in mu povem, kaj se dogaja, ter da greva v brežiško bolnišnico namesto na tandem. Kmalu prideta oba Markota. Lukič me preverja, če je z mojo glavo vse v redu, saj delujem zadeto. No, saj me je zemlja res pošteno zadela... Kolega pospravita mojo opremo in me zategneta na Lisco, kjer deda najdemo na parkirišču in tam presedem v njegov avto. Skupaj gremo še pred dom, da Marko pobere še mojo ostalo opremo, ki sem jo pustil. Mene odnese za njim, a me Marko spametuje, da ostanem vsaj zgoraj, če ne že v avtu. Deda me zategne v Brežice, na urgenco in počaka, da padem v kolesje obravnave, nato pa mojo opremo odpelje v Sela, od kod se vrne Irena, ki me spremlja skozi slikanja, ravnanja in gipsanja roke do bolnišnične postelje, kjer sem pristal na koncu.
Rezultat je zlomljeno desno zapestje in počeno eno vretence v ledvenem delu hrbtenice.Zdi se mi, da je bila nerazpoložljivost tritočkovne opornice zdravnici bolj v izgovor, da me ni spustila zvečer domov, ampak polegla v bolniško posteljo. Irena me je pozno zvečer še razveselila s sendvičem, saj od zajtrka nisem nič jedel. Noč, preležana na hrbtu v polni, glasni in vroči sobi ni bila prijetna, ampak ne pizdim. Sam sem si zakuhal. V nedeljo je sledilo še en kup preiskav - vse ok, ob popoldanski viziti pa sem si le izprosil tisto opornico, s katero sem se smel postavit pokonci in oddrvet na stranišče. Podjetna Irena me je vspodbudila, da sem ob tem takoj začel težit za domov in dohtar (Pohar) je malce nejevoljno le pristal tudi v to. Vikend odpust do sredine jutranje vizite, ko me dejansko odpustijo v domačo oskrbo. Ocenjen čas sanacije - cca 2 meseca. Fak!
Tu ne bi razglabljal, kaj vse v normalnem življenju se je s tem postavilo na glavo ali pa vsaj zelo zapletlo. Vsekakor pa me veliko bolj kot polomljene kosti boli prekinjeno poletje, predvsem to, kar sem nakopal ali odvzel drugim....
31. 8.2018, Razmislek o letalnem delu. Mislim, da se je še enkrat izkazalo, da preveč dogajanja okoli letenja name ne vpliva ravno najbolje. Največkrat se sicer konča le s curažo, ampak zadnjič na Lijaku sem zagnezdil, tokrat pa odrinil v neracionalno pristajanje, vsem svojim načelom navkljub.
Tu vsaj upam, da vem za splet okoliščin, ki so privedle do vsutja krila tik nad tlemi, ampak zdaj me preganja mora točno takega strmoglavljenja pred tremi leti, ki se zelo srečno končalo na krošnji košate bukve. Dogajalo se je isto, le da je bilo takrat malo več višine in meni popolna neznanka, od kod rotor, ki mi je podrl krilo. Zdaj sem občutil zelo podobno - zelo nepričakovan grob klofer in padanje nazaj. Če je bilo tokrat vsaj možno pričakovat nekaj guncanja, mi ni jasno od kod taka energija, za brutalno vsutje, ki ne dopušča popravkov. Kako to, da se mi kaj takega nikoli ne zgodi na višini, ne glede na to, kako močne in razbite stebre vrtim? Morda je vsulo, ker sem šel premehko v zavoj, ko pa je počilo, pa je počilo močno, kajti krilo je bilo vseeno (vsaj deklerativno) za cca 10 kg preobremenjeno. Ko na seeyou analiziram zadnje sekunde, opažam, da je bila (po seeyou izračunana) smer vetra bolj z juga kot z vzhoda, kar bi lahko pomenilo rotor izza Razborja ne pa izza grebena nad katerim sem letel.
13.9.2018, gips mi po petih tednih le snamejo, roka je še zatečena in boleča, a po zdravnikovem kar dobro funkcionalna za dane razmere. Opornica ostaja še slab mesec.
17.9.2018, Seveda mi ta traparija ne gre iz glave. Znova in znova vrtim film in skušam razumeti, zakaj se je spletlo tako, kot se je. Ko pridem do trenutka, ko so se komande zmehčale, vem, da se to dogaja in tudi sam sem se ničkolikokrat znašel v takšnem stanju. Ampak to je bilo vedno nekje visoko, v kakšnem bolj ali manj razbitem stebru in obvladovanje tega je rutinsko, lahko bi rekel že mehansko, refleksno, brez razmišljanja. Ko krilo splahni, se komnade zategne do riti, če je treba, da se celice napolnijo in da krilo ne zdivja. Seveda le za hip, da situacija mine, nato pa se krilo lovi naprej. Ko sem se v tem znašel v pristajanju, tega v tistem trenutku nisem storil ker: nisem pričakoval tako drastične reakcije (močno zmehčanje krila), ker sem bil nizko nad tlemi (lahko sledi močen nihaj, ki bi se lahko končal na tleh), ker sem bil obrnjen v zaveterno dolino, kjer nisem imel scenarija pristankov. To ni bilo razmišljanje, to je bila hipna slika v glavi, ki je za delček sekunde upočasnila samodejno reakcijo rok, kar pa je bilo dovolj, da je cota šla po svoje.
Zanimivo, da se tudi pozneje ne spomnim nobenega premikanja zraka. Niti ko sem na grebenu čakal rešitelje. Zna biti, da sem se znašel v rotorju kakega balona, ki se na JV pobočju privalil gor v trenutku, ko sem zavil na SV stran grebena.
19.9.2018, Lenart me na poletni poznoseptemberski dan pelje iz Ljubljane. Gledam ven mirno ozračje, nekaj nakuhanih oblakov in tu pa tam kakega ptiča nad gozdnim obronkom. Prešine me, da me je dvakrat brutalno skipalo v praktično brezveterju oz. v zelo mirnem zraku. Tako, da vemo. V vetru in razbutani termiki nikoli.
Vse skupaj je izgledalo podobno kot zadnje tri sekunde v tem posnetku
https://youtu.be/4p2Z-R3dhAQ
Vse skupaj je izgledalo podobno kot zadnje tri sekunde v tem posnetku
https://youtu.be/4p2Z-R3dhAQ
