Doma je že en teden pod stropom visel lep, krasen, skoraj nov, Robinov zic (Mac Para Hawaii L), ki sem si ga poželjivo ogledoval, a ekonomski ratio nekako ni dovolil posega v proračun. Zamislil sem si, da bi ga v soboto le preizkusil, a ga je bilo treba že v petek vrniti, kar sem opravil kar z Rokom. Ob piru sva se mimigrede dogovorila še za sobotno letenje - po vsej verjetnosti na Lijaku, kjer se je obetal letalni dan. Zvečer je bilo nekaj telefoniade in Roberto je bil kar za Lijak, če bo le vreme. Ok. Ko zjutraj Wosa objavi, da se gre na Lijak (vreme je ok), pa Roberto pojamra (gneča, pa to...), meni pa se tudi za vsako ceno ni šlo spet vozit 500 km (na Aladinu je bil Lijak že v zeleni burjici, kar sicer ni kritično, sem pa enkrat v takem že obsedel na štartu in nato šel peš dol). Tudi prav. Dogovoriva se za Veternik, saj napovedan severovzhodnik obeta, da se bo dalo odletet. Pa še Joc se je nekako odločal, da bi šel poleg, morda pa še Škruba.
Ko je napočila ura za odhod na Veternik (še Irena se je spraševala, kako da me še ni izstrelilo), pa je Roberto ugotovil, da ne bo nič od jadranja (kakšnega jadranja?!?) in da seveda ne gre. Tudi prav. Ampak tudi Jocu se nekako ni šlo. Jebiga. Deda, ki je sicer vedno pripravljen peljati, je bil v Lj, tako da sem se odločil, da grem pač sam, saj se da tudi peš vrniti na hrib po avto. No, na koncu se je Joc le odločil, da gre poskusit in tudi zadeva s prevozom je bila urejena.
Nekaj pred drugo sva se le znašla na zadnjič lepo počiščenem štartu, kjer pa je presenetljivo (rahlo) vleklo z jugozahoda! Nekaj ptičev je celo jadralo na južnih pobočjih. Zgoraj, nekaj sto metrov višje, pa je meglice vlekel napovedan severovzhodnik, tako da je kazalo malce potrpeti. Rahle sapice so se čez slabe pol ure res obrnile in štartno okno je bilo odprto.
Med pripravami je s Kozjanske strani pridrvel en fant, ki se je predstavil kot fotograf. Dogajanje se mu je zdelo zanimivo in si je želel vse skupaj pofotkati, tako da smo skupaj počakali še njegove starše, ki so s fotoaparatom prišli malce za njim. Pustil sem mu še svojo vizitko in končno v zrak!
Lep štart s samega sedla in spustek v dolino. Vario je seveda ves čas bil modro tiho. Pristanek pri cerkvi. Joc prileti nekaj minut kasneje. Dan je rešen.
Da pa ne bi bilo vse brezhibno, sem ob pospravljanju GPSa ugotovil, da nisem vključil beleženja treka. Ajjaj! Seveda to ni katastrofa, je pa nedoslednost. Na srečo (ali pa prav zato, ker) pa sem imel prvič s seboj svojo novo Garminovo urco, ki pa sem jo še pred vzletom uspel nekako nahecat, da je beležila trek. Le še snet ga bo treba.
Jocu se je že mudilo, tako da sva se kar na hitro spravila nazaj po avto in hop vsak k sebi domov.
Naslednji dan je sledila je avantura s snemanjem treka (Daniel posodil manjkajoči USB ključ), konverzijo v IGC (Garmin Training Center -> Google Earth -> KML -> predelava v GPSDump KML format (Excel) -> GPSDump -> IGC, trek ok, ni pa višin!) ter končno objava na OLC.
(Iz Garmin Training Center se da trek izvozit tudi v GPX formatu, kjer so tudi zapisane višine, a ga bi bilo potrebno programsko preoblikovat v KML ali pa kar v IGC)
V ponedeljek prispejo še slike našega fotografa. Dobro se je vse skupaj izteklo!
