Zadnje dni sem se spet vrgel v programiranje. Po doooolgem času. En modul za spremljanje vremena na Lisci preko našega spletišča. Tako sem si kar na tekočem z vremenom in napovedmi. Od zadnjega letenja je minil že debel mesec, tako da so se računice kako uskladiti vreme, čas in družino začele po glavi plesti kar same od sebe.
Vreme je po junijski kislosti kazalo na izboljšanje, tako da sem kolegom predlagal sobotni napad na Ambrož. Odziv je bil zelo mlačen in končalo se pri sobotni Lisci in nedeljskem Lijaku. Tudi prav. Lijak sicer odpade, bo pa zato Lisca dala več, he, he.
Z obvezno rahlo zamudo sem v soboto odrinil na tako težko pričakovano prekinitev letalne abstinence. Vmes je bilo treba tankat. Kje je diesel? Aha, tam. Ok. Natankam polno, amak znesek je čuden. Pogledam ročko - zelena! AAAAAAAAAAAAAAA!!!%&$@!!! Ne že spet!!! Sledila je bliskovita akcija praznenja tanka, ki se je končala dovolj zgodaj, da sem imel še voljo nadaljevati pot na Lisco.
Fantje so že več ali manj pocureli po krajšem drgnjenju grebenčka, le Joc je pristal nazaj in čakal boljše čase. Ampak vreme ni kazalo slabo. Nažigal je jug, bazice so se delale. Ko so se sapice, ki so vlekle čez štart še otoplile, se mi je zazdel skrajni čas, da grem poskusit srečo. Začuda sem lepo odletel in to naravnost v krepki dvigec, ki me je takoj spravil nad teraso. Ni hudič, nekaj bo. Mirno sem se namestil v zic in zabava se je lahko pričela. Takoj sem se spustil proti dežurcu pri vikendu. Bil je tam, pa sem ga zapel in zvrtel do baze, na za ta dan neverjetnih 1,8k. Naprej sem jo potegnil še predno sem se pomočil v bazo - ni mi do teh hecov. S to višino sem jo z vetrom v rit udobno splaniral direkt na Rudenik, kjer je bilo še nekaj višine, ampak ne dovolj za miren preskok na Bohor. Toda tam se je pa delala bazica. Kaj naj?!? Obveljalo je dejstvo, da me avto čaka na Lisci, pa sem se obrnil. Nazaj grede nikakor nisem našel niti približek prvemu stebru, ampak vseeno je bilo kar zanimivo (+5,-4). Brez pretiranih težav (no, tupatam, pri -4, sem le pomislil, da bom kje zagnezidil) sem se prišlepal nazaj nad štart. Še je delalo, pa sem se z Jocem še malo vozikal po grebenu. Nekje med sukanjem nad Malo Lisco pa me je stresla misel o lastni majhnosti in brezjajčnosti. Zakaj ne grem nad Radeče? Zakaj ne še enkrat nad Rudenik? Ker sem si zadal pristati nazaj, pri avtu, ker ni nikogar, ki bi ga pripeljal za menoj? Res ne gre drugače?! Se zato ne premaknem nikamor?
Da bi se malce pomiril, sem še enkrat porinil vsaj na Ješivec in se komot privlekel nazaj ter se spravil pristat. Joc je že zlagal coto in kmalu sem bil tudi jaz tam. Po dolgem času spet en pristanek na vrhu.
Med čvekom sva pospravila stvari in si privoščila zasluženo pivo. Zaskrbljujoče pogovor ni stekel. Premalo se družimo in postal sem divje asocialen. Koyanisquaci.
Komaj čakam Posočje.
SOLC
http://xcglobe.com/olc/index.php/catalog#si&flights&30342&map
