https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753374/Hajk: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753372/
Delovne dni med prazniki preživimo družinsko na kratkih počitnicah v Rimu. Poleg druženja je zelo zanimiva izkušnja potovanja z vlakom - nekaj doslej še nedoživetega, zelo prijetna izkušnja. Še kdaj. V Rimu smo imeli krasno vreme, le v četrtek se je malo pooblačilo, medtem ko pa se je v domovini zelo hladilo in menda nekaj tudi deževalo. Na prvi maj je spet lep dan, v krasnih bazicah, a vetrovno. Pa tudi sicer je dan za prvi maj, sprehodi pa to. Sobota kaže na noro letljiv dan, spremljam z enim učem. Na Kondorju vre, vsi bi nekaj, Miha sprašuje še ločeno. Severovzhodnik vztraja, a je mil. Greva na Vetrnik.
Dobiva se v Koprivnici, začuda sem tokrat kako minuto prej tam. Ko se kolega prestavlja v fičota, vidim palice in se spomnim, da sem jih pozabil. Nič hudega, pravi in privleče na plan še ene. Nekako predvidevava malo letkanja pa potem hojo nazaj gor. Nekoliko me skrbi, ker se kolegi v takem samozavestno odpravljajo na Lisco (že obrača...), a gor naju pričaka lep, mil SV. Skratka, zdravo vleče gor.
Malo na glas razmišljava, kako in kaj bi danes. Za zvečer sem obljubljen za tlako na Žejnem, pa kak odlet ne pride v poštev. Ciljam na en krogec z zaključkom blizu štarta ali pa vsaj v Kozjem. Mihcu razlagam nove armijske omejitve glede na predvideno traso - tu je omejitev 1,5k, buhnedej na Bohor, severno od Kozjega lahko že na dobrih 1,8k, Lesično, pa proti Olimju dokler gre, tam se že sme na 2k, pa nazaj proti Podsredi, spet v območje do 1,5k in v Kozje. Potiho sem upal, da morda nazaj na Vetrnik ali pa vsaj na kak travnik na bregu pod startom.
Sam ne vem, kaj tako štrikam, ampak Miha je spet prvi pripravljen in lepo, pohendlano odleti, sam pa mu kmalu sledim. Medtem, ko kolega kar hitro odvije proti Kozjem, se jaz raje oprimem brbotanja na vzhodnem robu. Jebiga, višje ko se okleneš dviganja, lažje bo. Balončki se sestavijo v krasen jebački steber, ko leti gor po 5m. Ampak plafon se hitro bliža in s stisnjenimi zobmi na 1,3k zapeljem ven, da se nekaj čez 1,4k dviganje ustavi.
Soletalec navija pri kamnolomu, kamor letim, da pridem v prostor s plafonom na 1,8k. Tam se poberem za naprej proti Lesičnem in en skok naprej je len, a vztrajen steber na čez 1,7k. Dan upravičuje napoved. Kolega ne vidim več, upam, da je še leteč. Previdno porinem proti severu, da vidim, koliko mi bo Kozjansko dalo. Obiram vse piske, da le držim višino in tako pridem čez gričevje do Olimjske doline, pa čez, na grič nad Olimjem, kjer se z 1,3k spravim na 2k pod modro nebo. Krasno!
Višino porabim za Podčetrtek, kjer se spet trudim nekaj pobrat. Želim si obrnit dvorec Veliki tabor nad Desinićem, pa potem z vetrom v rit nazaj. Lenobno povrtavanje me spet spravi čez 2k, pa zapustim steber, a še kar leti gor vse do 2,15k. Hud dan. Malce me zebe v roke, a se ne pritožujem. Zadano obratno preletim z 1,8k in ni šans, da bi v takem obračal. Zdaj so me same oči, duša bi šla na Ifko, razum si zada Pregrado. Sledim grebenu, a zgleda, da ne čisto pravilno, saj samo tonem. Neverjetno pri takem dnevu (prej). Ok, stiskam zobe, da se prisilim potegnit do cerkvice zahodno od mesta, kjer obrnem in se z vetrom spustim proti izhodišču. Gre veliko hitreje, ampak tudi samo dol. Navajen prejšnjih višin, se mi zdi, da sem čisto v podnu, čeprav je 0,8k za tu še uporabna višina. Vseeno oprezam za pristanki, ocenjujem dolet, razmišljam o logistiki povratka, upam, da pridem do Desinića..., ko piskne. Oklenem se darila in ga s spoštovanjem do vsakega metra veselo obiram vse do 1,6k, ko ga zmanjka.
Ampak s tega položaja je svet lepši. Zdaj že ocenjujem glajd do Kozjega. Ko vmes še malo popravim višino, je že jasno, da sem v doletu, pa grem še raztegnit proti Podsreškem gradu. Poskušam poklicat Miha, kje je, če grem v Koprivnico po avto ali v Kozje. Z rokavicami in brez špeglov mi ne gre od rok ter opustim operacijo. Odločim se za Kozje, da zaključim krog. Želim si prit še nazaj na ali vsaj pod Vetrnik, pa na 0,9k obrnem še precej pred gradom. Vzhodni bregi Vetrnika ne dajo nič, sklatijo me pa tudi ne. Vmes me zamika pristanek na eni travnati zaplati na hribu, a se raje prepustim udobnemu čakanju, če bo še kaj dalo, a ni, tako da mirno priplujem do pristanka in nežno sestopim. Prekrasne tri urce!
Zdaj vidim Mihov neodgovorjen klic in se mu javim. Ugotoviva, da me je klical in pisal prav ko sem se odločal med Koprivnico in Kozjem, naj grem v Koprivnico, kamor pravkar štopa. Obljubim, da pohitim in ga pridem iskat. Zagrizem v breg in nekje na pol poti sporoči, da je že na varnem v bifeju v Koprivnici, kjer me bo počakal. Na startu še kar veselo vleče gor, ni obrnilo.
V Koprivnici komaj najdem ta bife (ena nova trofeja!) in tam kolega, ter druščino domačinov. Miha pove, da je iznad kamnoloma nizko skočil na sever, čez dolino, pa se potem ni mogel rešit. Pristanek, peš gor, ponovni start s ciljem v glajdu do Koprivnice, kar pa ni šlo. Bi bilo treba pobrat, pa ni, ampak je pristal pod startom. Potem pa štopat proti avtu. Pivo, dve, frustracija, da sem grešil, ampak jebigasad, dan je bil lep. Zelo lep!
Frustracija: za 1 meter v rdečem
Zdaj vidim Mihov neodgovorjen klic in se mu javim. Ugotoviva, da me je klical in pisal prav ko sem se odločal med Koprivnico in Kozjem, naj grem v Koprivnico, kamor pravkar štopa. Obljubim, da pohitim in ga pridem iskat. Zagrizem v breg in nekje na pol poti sporoči, da je že na varnem v bifeju v Koprivnici, kjer me bo počakal. Na startu še kar veselo vleče gor, ni obrnilo. 
Ni komentarjev:
Objavite komentar