Orešje, 12.5.2026 (sre), delovni piknik z letečo sladico

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2755629/

Včeraj neurje s točo, danes se zjasni in delovna akcija je potrjena. Opcija je bila tudi četrtek, a takrat ne morem, grem v teater. Itak pa se spet obetajo nevihte.

Po šihtu nabava jegra, pa domov po opremo in psa, pa gor. Na sedlu naletim na Mitkota, ki se otovorjen pravkar odpravlja od avta, poleg Vito zlaga svojega papagaja. Malo me stisne, pa menda ja ni tu pristal? Ni, le z opremo v rinfuzi ga je Mitja zapeljal od pristanka spodaj do tu. 

Gor greva po severni strani in pod vrhom najdeva Miho, ki dela golosek za severni start. Menda bo, ob vsej tej zagnanosti. Južni start je že lepo obdelan, Krešo je bil zelo aktiven. Pograbim Mihatovo lakserico in se spravim na breg, kmalu se mi tam pridruži še Toni, ki to dela bolje in hitreje (jebe me trganje laksa), tako da kmalu zaključimo. Matic mi skoraj trga kosilnico iz rok, a mu ne privoščim da se umaže :)). Ostalo bo Miha obdelal z mulčarjem. Mitja je že spekel jegra, steče še piknik del. 

Tisti, ki smo vlekli cote gor, kmalu začnemo mencat in odprat rukzake. Mitko prvi, lepo mu zagrabi. Dokler se pripravim, veter, v nasprotju z napovedjo usahne. Odganjam Izo, ki se me ves čas drži kot klop (razen, ko se gre za klobaso) in gledam žalostni novi žakelj na popravljeni štangi. Sapa se nekako ne more odločit, kam bi povlekla. 

Izkoristim prvo priložnost, ko le povleče gor in potegnem. Skalica se sestavi, a čudno počez, vendar jo uspem poravnat in odskakljat čez frišno pokošen bregec in v zrak, ki zagrabi. Ampak nekaj je čudno. Jeba. Leva bremza je grdo zavozlana skozi B linije in ročaj tam. Ni mi všeč, sploh mi ni všeč. Zberem se in z enim učem pazim, da ne zaružim v hosto, z drugim pa skušam dešifrirat zaplet. Nerodno je, ker je bremza lepo napeta in jo je treba še bolj zategnit, da lahko poskušam razplest spodnji del. Jebodrom. Dobro je, ker breg drži in imam maneverski prostor. Pogruntam način kako zategnit zapleteno bremzo, z drugo kontrirat in hkrati razpletat godljo, da mi na koncu uspe.

Oddahnem si in se posvetim letu. Tipanje zraka proti gradu, nazaj na Silovec, od koder opazujem Mitja na Japici. Nekako se ne morem odločit za čez, želim si toplandinga, da čimprej pristanem pri psu, ne pa da scurim v dolino. Ko vidim, da se je kolega spajsal nad greben, se le vržem čez, tudi poberem, a ne rinem v ovinek, saj še peče spomin na zadnjih nekaj neuspešnih poskusov. Grem nazaj. Udoben priklop Silovca, kjer pobiram, da se ne drenjam okoli starta, kjer se pajsajo Mitja, Krešo in Marko. Lepo drži, pa grem še enkrat do gradu, Mitja pa še enkrat na hrvaško. Nazaj udobno, a nisem sproščen za letkanje, skrbi me Iza. Klinc, izkoristim priložnost in grem pristat. Lepo sestopim na mesto odleta, skalica se sesede nevarno blizu ognja (vse je v redu) Iza takoj priteče. 

Počasi prikapljajo še ostali leteči, vsi štirje prstali nazaj. Spečemo se ostanek jegra, klepet ob ognju in pivu, veter vedno bolj brije, hladi se, mrači se. Treba je it.

Z Mitkotom greva pogledat severni štart, ki zgleda skoraj odletljiv. Morda pa bo kaj s tega.

Doma spečem še zadnji košček klobase, da soprogi pričaram duh piknika. Se brani, zavrača, a na koncu prav z guštom malo poskusi.

Orešje, 8.5.2026 (pet), Ena raketa za vmes

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2754455/

HF: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2754456/

Kar intenziven dan, je treba rečt. Lenart odhaja na Norveško in ga zgodaj zjutraj peljem na letališče. Vstajanje ob 3:30, slovo na zagrebškem letališču, v službi ob 5h, kar produktiven, ob 13h je treba domov oddat avto in jagode za v Ljubljano. Tako se znajdem sredi dneva sam doma. Zunaj buhteč dan, dva Kondorja dobro letita z Lisce, Wosa hvali Švarč. Klinc, grem potipat Orešje. Na poti gor sem osrečen z novo nalogo do 18h v Brežicah. Ok, rešujemo, če bo tako naneslo.

Gor je preostanek vreče spet zapleten in treba reševat, da pokaže sape. Klopotec spodaj je kazal jug, klobasa pa kaže vse smeri, včasih gor, večino pa dol ali pa zahodnik. Hm. Ja nič, pripravim se v visoki travi in čakam na tisti gor. Prešvican dočakam tisti zelo rahel gor, a se s skalico ne sestaviva. Ponovitev. Tokrat se pripravim za start naprej in v zahodnik, ko bo, a le spet povleče gor, da na hitro potegnem in se tokrat le odlepim v zrak.

Nimam čisto predstavo, kaj piha, pa poskusim desno in lepo zacurim, pa nazaj proti pečini, kjer me izstreli gor. Sledi nekaj obiranja balončkov, ki se sestavijo v lep steber. Višje ko gre, bolj leti gor. Okoli je vse polno baz, nad seboj pa je ne vidim. Fajn občutek, spet lepi razgledi, v slast. Malo me hladi, saj sem poletno opravljen, vendar se ne pritožujem, je vredno. Ampak - ta nesrečni zračni prostor! Čakam, da me Oudie opozori, ta pa nič. Vem, da ne sem čez 1,5k, pa sto metrov nižje zapustim steber. Tokrat ne proti Svetim goram, grem kar na vzhod, proti hrvaškim bazam. Dviganje se neha šele čez 1,5k. Upam, da je ok, saj se Oudie še vedno ne oglaša zaradi zp. Čudno. 

Uživam v razgledih in si obetam surfanje bazic nekje vsaj do Krapinskih toplic, pa potem proti jugu in nazaj. Višine je sicer še dovolj, a zaman čakam novo raketo, tako da se oklenem nekih balončkov, ki me držijo na preostanku višine, gor pa ne gre. Nočem radikalno porinit naprej, da slučajno ne scurim kje v Zagorju, pa grem raje potipat na jug. Spet nič, pa se grem reševat nazaj na hrib. Napaka, huda napaka. Oudie pokaže sever ?! Južno pobočje nič ne da, le nekajkrat me pošteno strese. Zavetrje. Predaja in na pristanek. Klobasa kaže Z in previdno pristanem v veter. Tokrat res v veter. Zdaj kaže kar lep SZ. Ni čudno, da me je splahnilo dol. Ko na pol zložim, se obrne v zdrav JV. Ja, danes je bila ruleta.

Kljub hitremu pristanku sem kar zadovoljen; nenačrtovano sem prišel do nekaj luftanja in (vsaj) enega lepega vrtanja v nebo.

Drugi del nagrade je sprehod gor. Torat srečam enega znanca (ne znam ga točno locirat, kulturni dogodki v Brežicah, nm naglas), obrezuje grmovje okoli vinograda. Ko se pri avtu hladim, pogledam let in vidim, kar sem vedel že prej, a se v zraku nisem spomnil - Orešje je izven vseh zarisanih zp od xcglobe, ki jih imam naložene, zato se Oudie ni oglašal. Lahko bi ga na polno nasvedral, pa ne bi bil rdeč. Ampak ok, treba se je navadit.

Doma še pravočasno za opravek do 18h, nakup bencina za kosilnice, doma nekaj hrane, klepet z norveškjm Lenartom, pod večer pa v tekaško opravo in z Izo v Mihajlovec na piknik paramotorcev na pir in nazaj. Doma priprave za jutrišnji ljubljanski pohod (ki se kot po navadi odvija na lep letalni dan) in spat.

Kar intenziven dan.

Orešje, 3.5.2026 (ned), Popikniško luftanje z družabnim povratkom

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753935/

HF https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753934/

Vremena niti ne opazujem, saj sem nekako potolažen z včerajšnjim dnem, čaka pa me še tlaka na Žejnem, pa interni piknik doma. To vse se odvije, medtem pa Kondorji spet nabijajo o letenju, Miha pa celo malo poletka z Orešja. Pogledam vreme. Hja, napoved kot včeraj, le malce drugačni vetrovi, Orešje je v J-JV. Veter pomaga, da se oglje hitro razžari in malo prestavlja prtičke. Zaključimo dokaj hitro, mati in hči se zatopita v klepet, sam sem se že prej odrekel vinu in se po pospravljanju spokal za na hrib ter se poslovil. Vredno je poskusit, ko so razmere.

Zastava pred Bizeljskim kaže lep jug, gor pa uzrem visečo vetrno vrečo. Pa to ni res! No, izkaže se, da je žakelj le zataknjen za nosilec. Ko jo razrešim, pokaže pravo, tapravo sapo. Odlet na izi, narahlo pohendlano, lahko bi šel malo bolj odločno, ampak jebigasad, zrak zagrabi, takoj sem nad startom.

Grem proti gradu, malo poberem pa naprej raztegnit proti cesti, hitro obrnem. Pod Stražo bingo na 0,95k. Gledam poznopopoldansko krajino, ki sem jo včeraj prekruzal. Fajn občutek. Spet porinem proti zahodu, da vidimo, če kaj da. Ne da, je treba obrnit, pa ponovno nad grad, ki spet da, tokrat čez 1k, pa naravnost na Cesargrad, Tam spet na 0,95k, madonca še lepo dela, pa proti ovinku, kjer zberem voljo in še pravočasno obrnem, ko nič ni. Breg še nekaj brbota, da se spajsam nazaj nad greben, da ne prav visok poskusim na ravnico. Oudie nariše območje za trikotnik, a je predaleč za glajd, bi moral kaj pobrat vmes, tega pa ni. Naredim križ nad fai in se z vetrom le še spustim proti pristanku. Tokrat pazim na smer vetra in lepo počasi pristanem. Hja, to je to za danes pozno popoldan, ni švoh. 

Počasno pospravljanje pa počasi nazaj gor. Tokrat poskusim mimo zapuščene bajte, gre, a si v grmovju zapacam nahrbtnik. Je pa precej biližje kot okoli po asfaltu. Na vrhu prve strnine razmišljam, kje bi prišel do nekaj vode, ko se zagledava z neko gospo, ki po pozdravu in nekaj besedah že vabi na špricar. Pa, ja, se bo prilegel. Na drugi strani me postreže mlajši par, dedec je ves navdušen nad letenjem, a si ne upa. Tako se po klepetu komaj uspem izognit še tretjemu glažu in se odpravim naprej. Na sredi druge strmine me prehiti mopedist, proti vrhu pa se srečava, ko se spušča. Lastnik hiške na sedlu. Je šel reševat kačo, ki je prej padla v nek jašek. Kobranka menda. Sama ne bi prišla ven. Bognedaj jo pustit umret ali pa jo celo ubit. Dragoceno. Prisopiham do avta, ugasnem urce, vidim objavo WebCam z Orešja, kako še lepo vleče gor. Matic. Ravno se preoblečem iz prešvicanih cunj, ko s Katjo prideta mimo. Bo kmalu nared za letet. Doma še razmišljam o teku, a se mi ne da, pes pa je itak že zjutraj bila na Šentvidu.

Ran rešen.

Vetrnik, 2.5.2026 (sob), Živel 2. maj!

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753374/

Hajk: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2753372/

Delovne dni med prazniki preživimo družinsko na kratkih počitnicah v Rimu. Poleg druženja je zelo zanimiva izkušnja potovanja z vlakom - nekaj doslej še nedoživetega, zelo prijetna izkušnja. Še kdaj. V Rimu smo imeli krasno vreme, le v četrtek se je malo pooblačilo, medtem ko pa se je v domovini zelo hladilo in menda nekaj tudi deževalo. Na prvi maj je spet lep dan, v krasnih bazicah, a vetrovno. Pa tudi sicer je dan za prvi maj, sprehodi pa to. Sobota kaže na noro letljiv dan, spremljam z enim učem. Na Kondorju vre, vsi bi nekaj, Miha sprašuje še ločeno. Severovzhodnik vztraja, a je mil. Greva na Vetrnik.

Dobiva se v Koprivnici, začuda sem tokrat kako minuto prej tam. Ko se kolega prestavlja v fičota, vidim palice in se spomnim, da sem jih pozabil. Nič hudega, pravi in privleče na plan še ene. Nekako predvidevava malo letkanja pa potem hojo nazaj gor.  Nekoliko me skrbi, ker se kolegi v takem samozavestno odpravljajo na Lisco (že obrača...), a gor naju pričaka lep, mil SV. Skratka, zdravo vleče gor. 

Malo na glas razmišljava, kako in kaj bi danes. Za zvečer sem obljubljen za tlako na Žejnem, pa kak odlet ne pride v poštev. Ciljam na en krogec z zaključkom blizu štarta ali pa vsaj v Kozjem. Mihcu razlagam nove armijske omejitve glede na predvideno traso - tu je omejitev 1,5k, buhnedej na Bohor, severno od Kozjega lahko že na dobrih 1,8k, Lesično, pa proti Olimju dokler gre, tam se že sme na 2k, pa nazaj proti Podsredi, spet v območje do 1,5k in v Kozje. Potiho sem upal, da morda nazaj na Vetrnik ali pa vsaj na kak travnik na bregu pod startom. 

Sam ne vem, kaj tako štrikam, ampak Miha je spet prvi pripravljen in lepo, pohendlano odleti, sam pa mu kmalu sledim. Medtem, ko kolega kar hitro odvije proti Kozjem, se jaz raje oprimem brbotanja  na vzhodnem robu. Jebiga, višje ko se okleneš dviganja, lažje bo. Balončki se sestavijo v krasen jebački steber, ko leti gor po 5m. Ampak plafon se hitro bliža in s stisnjenimi zobmi na 1,3k zapeljem ven, da se nekaj čez 1,4k dviganje ustavi. 

Soletalec navija pri kamnolomu, kamor letim, da pridem v prostor s plafonom na 1,8k. Tam se poberem za naprej proti Lesičnem in en skok naprej je len, a vztrajen steber na čez 1,7k. Dan upravičuje napoved. Kolega ne vidim več, upam, da je še leteč. Previdno porinem proti severu, da vidim, koliko mi bo Kozjansko dalo. Obiram vse piske, da le držim višino in tako pridem čez gričevje do Olimjske doline, pa čez, na grič nad Olimjem, kjer se z 1,3k spravim na 2k pod modro nebo. Krasno!

Višino porabim za Podčetrtek, kjer se spet trudim nekaj pobrat. Želim si obrnit dvorec Veliki tabor nad Desinićem, pa potem z vetrom v rit nazaj. Lenobno povrtavanje  me spet spravi čez 2k, pa zapustim steber, a še kar leti gor vse do 2,15k. Hud dan. Malce me zebe v roke, a se ne pritožujem. Zadano obratno preletim z 1,8k in ni šans, da bi v takem obračal. Zdaj so me same oči, duša bi šla na Ifko, razum si zada Pregrado. Sledim grebenu, a zgleda, da ne čisto pravilno, saj samo tonem. Neverjetno pri takem dnevu (prej). Ok, stiskam zobe, da se prisilim potegnit do cerkvice zahodno od mesta, kjer obrnem in se z vetrom spustim proti  izhodišču. Gre veliko hitreje, ampak tudi samo dol. Navajen prejšnjih višin, se mi zdi, da sem čisto v podnu, čeprav je 0,8k za tu še uporabna višina. Vseeno oprezam za pristanki, ocenjujem dolet, razmišljam o logistiki povratka, upam, da pridem do Desinića..., ko piskne. Oklenem se darila in ga s spoštovanjem do vsakega metra veselo obiram vse do 1,6k, ko ga zmanjka. 

Ampak s tega položaja je svet lepši. Zdaj že ocenjujem glajd do Kozjega. Ko vmes še malo popravim višino, je že jasno, da sem v doletu, pa grem še raztegnit proti Podsreškem gradu. Poskušam poklicat Miha, kje je, če grem v Koprivnico po avto ali v Kozje. Z rokavicami in brez špeglov mi ne gre od rok ter opustim operacijo. Odločim se za Kozje, da zaključim krog. Želim si prit še nazaj na ali vsaj pod Vetrnik, pa na 0,9k obrnem še precej pred gradom. Vzhodni bregi Vetrnika ne dajo nič, sklatijo me pa tudi ne. Vmes me zamika pristanek na eni travnati zaplati na hribu, a se raje prepustim udobnemu čakanju, če bo še kaj dalo, a ni, tako da mirno priplujem do pristanka in nežno sestopim. Prekrasne tri urce!

Zdaj vidim Mihov neodgovorjen klic in se mu javim. Ugotoviva, da me je klical in pisal prav ko sem se odločal med Koprivnico in Kozjem, naj grem v Koprivnico, kamor pravkar štopa. Obljubim, da pohitim in ga pridem iskat. Zagrizem v breg in nekje na pol poti sporoči, da je že na varnem v bifeju v Koprivnici, kjer me bo počakal. Na startu še kar veselo vleče gor, ni obrnilo. 

V Koprivnici komaj najdem ta bife (ena nova trofeja!) in tam kolega, ter druščino domačinov. Miha pove, da je iznad kamnoloma nizko skočil na sever, čez dolino, pa se potem ni mogel rešit. Pristanek, peš gor, ponovni start s ciljem v glajdu do Koprivnice, kar pa ni šlo. Bi bilo treba pobrat, pa ni, ampak je pristal pod startom. Potem pa štopat proti avtu. Pivo, dve, frustracija, da sem grešil, ampak jebigasad, dan je bil lep. Zelo lep!

Frustracija: za 1 meter v rdečem