https://xcglobe.com/flights#show-flight/2748171/
Včerajšnja curaža malo skeli. V četrtek praznuje Lovro, od petka naprej bo bogvekaj. Za sredo je napovedan vzhodnik, nekaj celo severovzhodnik, a gradient bombastičen. Hm? Za vsak slučaj vzamem opremo s seboj na šiht, žrtvujem kolo in izzovem Miha, ki je takoj za. Skleneva, da greva v primeru curaže delat podstavek za drog vremenske postaje, da ne gre dan v nič. Kolega pride z orodjem in materialom, ter naju zategne gor, kjer najdeva sneto vetrno vrečo. Včeraj nataknjen nosilec ni zdržal. Urediva to, a vreča pokaže žalost - kaže kar že itak čutiva, vleče dol. Ampak zunaj spredaj ptiči vrtijo in dobro jih dviguje! Spomnim se
Rakunovega komentarja, kako se je tu vrgel dol z vetrom v hrbet in potem odletel 150 na Gorenjsko. Saj bo šlo, ko se na trenutke malo umiri, se z Miho opogumljava.
Začuda sem prvi pripravljen in grem naprej, a skalico mi odnese na stran, da moram ustavit, saj mi zmanjka prostora za lovit krilo. Miha malo kasneje potege ob vzhodnem robu in uspe od prve oddirjat v zrak, sam pa mu potem kmalu sledim z istega mesta. Res je lažje, če tečeš pod breg, ne po ravnem.
Uspem se zbasat v vrečo, ne pa tudi poštimat Oudie, ki spet kaže neke tabele, saj zunaj res grabi in je treba delat na tem. Kolega se lepo pobira nad Silovcem, spleza visoko in že gre na Bukovje, sam se trudim pred startom. Počasi v rukerjih gre gor, ampak gre. Skočim čez grad po zalet za na hrvaško. Ura je že čez tretjo, za neke prelete sva prepozna, torej bo spet muljenje peskovnika, pa da vidimo, kaj zna dan dat.
Nad sedlom gre še gor, da lahko previdno podaljšam do cerkve na Svetih gorah z upanjem na povratek, ki ga potem steber na Rožcah naredi udobnega. Ko čez dolino dirjam na Hrvaško, opazim, da je Miha že na tleh. Kako to? No, moj avto ima dol in naj gre še na eno rundo ali pa v Klanjec po material za podstavek droga, če je pri volji.
Kot navadno v dobrih dneh grem tudi danes bolj zunaj, breg puščam za bolj kilave čase. Tako povozim steber nad Klanjcem, ki me po kosih spravi na 1,5k. Uf, krasno za danes! Že se vidim na drugi obratni, nad britofom za Tuheljskimi toplicami (Velika Erpenja), ampak me čelni veter lepo ustavlja in spušča, novega stebra pa od nikoder. Pekoč spomin na včerajšnjo curažo me nažene, da prilagodim načrt in obrnem, ko pridem pod 1k. Nazaj, z vetrom gre lažje, ne curim več ter se spet poberem na 1,5k. To je lepo izhodišče za na tretjo obratno na jugu. Sledi dolg in hiter glajd s severnim vetrom v rit. Ko se spustim nazaj na 1k, me že začne malo skrbet in se povrtavam nulce, ki me obdržijo na tej višini in se čez čas spremenijo v pozitivne nule in nato v lep steber na 1,6k, kjer pa vse leti gor, da bežim naprej in se dviganje ustavi šele nekaj km južneje krepko čez 1,7k. Spet sem tam, kjer si želim - na mestu, kjer še nisem bil. Mrzlo je, v roke me pošteno grize mraz, toži se mi po mojih termo manšetah. A kdo bi si mislil..?
Sledi igra živcev, do kod proti jugu se naj še spustim, pa da bo ostal občutek, da se lahko še vrnem vsaj do pristanka. Gre hitro, a v padanju. Obrnem pred naslednjo zadano točko (neke zgradbe sredi njiv), ko s spustim pod 1,5k. Drži me, da bi se prestavil čez Sotlo na slovensko stran, vendar kljub Oudie nisem bil prepričan, da ne bi česa prekršil, pa sen se odločil vztrajat na tej strani meje. Zanimivo, da nazaj grede, v veter, lepo drži in križarim brez izgube višine. Še vedno me zebe v roke, a me ne moti pretirano, saj je na drugi strani preveč lepega.
Kmalu zavijem čez posoteljsko ravnico preizkusit, kako delujejo kucji na slovenski strani. Zdaj, na okoli 1,3k naj ne vi kršil tma, na ctr bom pa že pazil. Bližajoč greben Špička mi je za orientacijo, do kod se lahko spustim. Malo slikarim gorce pod seboj, morda bom našel kako znano, kdo ve? Greben dosežem še z 1,1k, vrh pa ene 200m nižje. Bolj zahodno ne smem, je ctr (jebogabodagajebo!), sicer se tam ponuja Orlica. Od vrha Špička se tako usmerim proti Orešju, čim bližje avtu in zaključit trikotnik, kot mi prerokuje Oudie. z 0,9k naj bi bil pristanek dosegljiv. A kmalu piskne, zavrtim in še enkrat poberem. Vzhodnik me prestavlja proti ctr, a oudie kaže, da bo šlo mimo sv vogala. Dan še dela in znajdem se na dobrih 1,4k, da je treba bežat ven. Nor dan.
Višino porabim, da trikotnik raztegnem še malo nad severno stranico ctr. Še tretjič danes scincam in ziheraško obrnem še nad 1,4k, saj kaj pa vem, kako bo šlo nazaj v vzhodnik. Pa gre lepo, Travnik pod Rošcami, kjer sem že enkrat scurel in ga imam naciljanega za pristanek, udobno preletim in se zapeljem v oreški amfiteater, kjer pa obstanem na dobrih 600m, nižje ne gre. Na startu vidim Miha, ne pa mojega avta, ki ga ni niti na sedlu, niti pri kozolcu. Hm? Kolega se odpravi dol, jaz pa tudi.
Višina drži, pa se odločim končno poskusit ušesa. Kot en butl omahujem med stabilotim (ne nori!), med a3 špago (požrem slino) in b3 špoago (tako je po navodilih, a si ne predstavljam kaj bi to bilo - pozabil
flybubble test). Gas pogodim, a ne potegnem nič. Res sem mona. Raje pokličem Miha, kje je avto - naj grem kar dol na pristanek, pravi. Ok, ampak je treba pomagat, saj kar visim gor, oudie pa še vsake toliko kaj piskne. Dobro, pa poskusimo s spiralo. Potegnem (ne preveč), in odvrtim se dol, da pošteno žvižga, pa malo zaviram na zunanji strani. Pa se oglasi vario - piska gor! Pismo, dol grem, ne gor! Poskusim še enkrat, gledam vario, ki ga prekrije neko jebeno opozorilo o zračnem prostoru, ki mi danes že cel let skače na ekran in ga ni mogoče ubit. Občutek imam, da gre hudo dol, pa ne gre nikamor. Slednjič se odpeljem naravnost (spet) čez mejo in v širokem ovinku proti pristanku. Gledam vetrno vrečo, ki jo je Miha pred odhodom gor znova namestil in kaže brezvetrje. Grem v pristanek, a zaviranje ne pomaga, sem hiter kot satan. Pristanem hiter, se podrsam, spodrsne in padem na rit, se odbijem nazaj na noge, krilo čez mene in se zabije na tla. Psujem. Sem hud sam nase, ker pristajam z vetrom v rit. Miha vse to lepo posname. Želel sem pristat bočno na (jugo)vzhodnik, a izkaže se, da je pri tleh vlekel sever, ki ga pa vreča, skrita za smreko, ni pokazala.
Tak lep dan, pa tak trapast zaključek. Kaj čmo, je še prostora za napredek. Kolega čestita in počaka, da se pospravim in se odpeljeva do golfa - pri gradu. Nagradno pivce na osončen terasi bifeja v Župelevcu. Debate o električnem avtu in sploh o upravljanju elektrike. Klinc, super dan! Let objavim na privatno, drugi danes v slo, ni švoh. Vseeno se preko sledenja nekaj izve, Gabi pa Wosa čestitata, Mitji pošljem sliko.
Se zdravim, bo šlo tudi brez objav.
Start - piha dol
Klanjec - steber zunaj
Tuheljske - scincal, hitro obrnil
Izlet na jug - grički delajo, obiranje minimalk, ki se razvijajo v lepe stebre, mraz, zebe v roke, zeebe! Dobra višina, (pre)zgodaj scincam in obrnem.
Okoli CTR, spet dobra višina, tretjič scincam in (pre)zgodaj obrnem
Scincam z zbijanjem višine in zajebem pristanek. Ajme, ajme!
BIG EARS - Velika ušesa - z b3 špagami
Ni komentarjev:
Objavite komentar