Orešje, 7.4.2026 (tor), Bombastično - curenje

https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2747974/

No, ker se je (letalni) dan končal ob pivu v Pineli ne moremo zaključiti drugače kot, dobro je bilo. Ampak vmes ni šlo vse po predvidevanjih.

V službi mi še malo šumi v glavi od praznične socializacije, pa se bolj ukvarjam s službenimi tremi enačbami z osmimi neznankami. V tem me doseže Mihovo, že klasično sporočilo, "Kakšno je vreme, če pogledaš skozi okno?" Res pogledam in vidim jasnino z nekaj vetrca. Pogledam še današnjo napoved, ki obeta lep gradient in južne sape okoli Orešja. V mislih sem imel sredo, ki pa kaže na malo več vetra in to severnih smeri. To slednje bi bilo dobro za pot na morje, če ne bi dežural, kar je sicer rešljivo, predvsem pa - če bi bila svoboda. Tako pa se čez prvo tretjino poti razteza cerkljanski ctr. Torej danes. Izgovorim si eno uro in ob dveh se dobiva na pristanku.

Gor najdemo na pol podrt drog za postajo in klobaso privezano meter nad tlemi na spodnjem drogu. Ajaj. Kolega je opremljen z orodjem in materialom, pa urediva vetrno vrečo, drog postaje pa si pustiva za zvečer, ko prideva po avto.

Spet ne utegnem prvi odletet, šlo je za sekunde :). Tokrat si vrečo pripnem na desno nogo, kot sem navajen. A glej hudiča, spet ne morem v vrečo! Noge sicer spravim not, a nekaj je narobe. Ne morem se ukvarjat z zicem, ker je zrak takoj zagrabil in je treba vrtet. Pomikam se proti gradu in z nogami rešujem uganko žaklja. Plošča se je ob vzletu nekako obrnila in zapletla v špage zica. Ajaj. Uspem nekako obrnit zadevo in se končno normalno zleknit v sedež. Ob štartnem kolovratenju se na Oudie seveda spet pojavi velepomembna informacija o zračnem prostoru, da ne vidim nič od podatkov letenja. Vsaj piska še. 

Nad gradom zapnem lep, močen steber in gremo gor! V nekem trenutku me začne skrbet, kaj je/bo z višino, saj smo formalno v tma. Ko že ne leti več tako močno gor, končno preprimem komande in si pripikam letalni ekran. Kaže nekaj čez 1,3k. Dobro, še je nekaj rezerve do "dogovorjeno dovoljenih" 1,5k. Skušam najti prejšnje dviganje, pa ga ne. Nič hudega, si mislim, višine je dovolj, dan dela, bomo že. Grem kar naravnost na hrvaško, da tam poberem in gremo naprej v iskanje trikotnika. Miha je odvil čez dolino na Bukovje. Zrak je nekam sumljivo miren, ampak ni panike. Udobno preletim Japico, bo ovinek dal. Ne da, pa še podaljšam, višine je še nekaj ostalo. Rečem si, da pri 0,8k obračam, pa vseeno še malo potegnem, saj bo zagrabilo, verjamem. Obrnem pri 0,75k da se grem reševat nazaj na hrib, nad katerim zdaj visi Miha. Ampak vario se ne oglasi, zrak ne prdne. Nič, niente, nada, nula, ništica. Hrib dosežem nizko in se naslonim na hosto. Slutim grenko usodo, a ptičurine na grebenu so še tisti plamenček upanja. Ampak ne, pri meni je mrtvilo in treba je pristat. Miha mi kmalu sledi.

Jebiga, hudič bi bil, če ne bi poskusila, tako pa sva užila vsak en lep steber.

Zapeljem naju do sedla, da greva po južni strani peš na start. Misija popravila droga za vremensko postajo ne uspe, saj se je razpadla skala, v katero je privijačen podstavek. Alternativne variante niso uporabne oz. trenutno izvedljive, tako da le pobereva instrumente, drog pa pustiva ležat na vrhu hriba. Pri Pineli kasneje nagruntava, kak bo nov, zabetoniran podstavek, Miha prevzame organizacijo. Pade zamisel, da aktiviramo še hrvaške kolege, da najdemo možnost popravila vetrnice. Se že dogaja.

p.s. Kokpit na zicu je zapet v preveč pokončnem položaju in veselo odseva modrino neba, medtem ko se vsebine ne vidi. Treba bo podaljšat dolžino trakca za nagib kokpita. Dobil pa sem še zamisel, da bi naredil manjši (in lažji) ščitnik, ki bi se namestil tako kot ščitnik za veter, le da bi ta le senčil kokpit - nekako tako kot pri Arrow.