https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2751140/
Petek delam zadnji dan pred dopustom. V četrtek Mitja predlaga petkovo letenje na Orešju, ko se napoveduje bombastičen dan. No, nekoliko vetra bo, ampak ob takem gradientu to ne bi smela biti ovira. Prijavi se le še Rok, ki pa gre gor peš. Meni se seveda še en kup zadev zalomi (šparglji, pa platno, pa prazen tank v fičotu,...) ta ko da en mal zamudim na pristanek, kjer Mitja vseeno deluje sproščeno. Po moje se nam itak nikamor ne mudi, saj danes ni Balaton v načrtu, za lokalno letkanje smo pa več kot zgodnji.
Gor naju pričaka Wosa. Nekaj popihuje z vseh strani, vendar zgled čisto ok. Le ptičev ni. Kolega sta seveda pripravljena precej pred menoj in odletita. Se dvigneta, a ne prav visoko. Mene spet muči običajna oreško vetrna težava - ko malo bolj vleče, zgoraj na ravnem pri tleh ni sape, pa imam težavo skalico napihnit. Enkrat mora slo ponavljat, da jo potem spravim gor pravokotno na breg, obrnjen na vzhod in šele tako odskakljam pod breg in v zrak, ki zagrabi. Vse ok.
Kolega sta nad gradom in gresta čez dolino na Bukovje. Še sam poskusim nad grad in res zapnem nek makadam, ki pa se konča na dobrih 1,2k. Ok, nekaj je, dovolj za pogledat proti svetim goram. Onadva sta že nazaj pri startu in tam pobirata. Sam previdno porivam čez sedlo v iskanju dviganja da grem preverit rob ctr-ja. Glede na razrukan zrak sklepam, da bom prej ali slej povozil še kak steber. Tega ni, le balončki, ki jih ne znam zavrtet, pa se obrnem, dokler je Orešje v dosegu. Mitja in Wosa gresta čez dolino čez Sotlo na hrvaške kuclje. Aha, kar smelo za začetek. Ne grem za njima, ampak bolj po sredi doline nad Klanjec. Itak je lokalni plan spet en trikotnik.
Klanjec mi ne da nič in se grem reševat na breg, medtem ko Mitja nekaj suče tam pri cerkvici. Ah, je le našel! Wosa pristaja. Meni breg Japice ne da nič. Ni mi jasno. Vetra je kar nekaj, gradient je, ptiči so (no, v višini grebena, ne višje), jaz pa le tonem ob bregu. Grem čisto na zahodni rob, tam vidim sukat eno jato. Oduie nekaj pocvili, nič konkretnega. Psujem. Kako za vraga je to mogoče? V muldi se oklenem balončkov, ki me v premetavanju le spravijo na greben. Uf, to je pa bilo tesno.
Mitja se odpravlja proto pristanku (?!), sam pa s skromno višino nadaljujem po zastavljeni trasi, za začetek proti ovinku. Res dobim nekaj švohnega in močno zanesenega proti severu, ki pa se konča že nekaj nad 0,7k. Ok, očitno ni dan, kot se je napovedoval. Oba kolega sta že na tleh, pa se zapeljem še nad Klanjec, da vidim, če bo šlo kaj proti jugu, sicer pa pristat. Zrak ne da nič, a li pa jaz ne znam. Na koncu mi gre še na tesno z doletom, za krono vsega pa me tik pred pristankom spet dobi veter v hrbet (od kod?!), tako da pristanem po smučarsko.
Dobro je, za kogar je. Dan zaključimo v Pineli, torej je super!
Ni komentarjev:
Objavite komentar