Bolano dobri letalni dnevi se kar nadaljujejo. Za danes so napovedane bolj vzhodne sape, hrvati govorijo celo o severu, čeprav mi ni jasno od kje. Z Miho že včeraj zakoličiva dan, kasneje se pridružita še Drago in Wosa. Sam imam še nekaj za poštimat na šihtu, potem pa v zrak!
Ampak. Nisem polno upošteval dejstva, kje si služim kruh. In termina. Četrtek je dan, ko vojska leta popoldan (najbrž tudi zato Drago prihaja na rob CTR) v TČ pa dan obiska direktorja. To pomeni, da je treba dajati vtis strašne aktivnosti in angažiranosti, kar pa se je v mojem primeru stisnilo v reševanje večletne nekativnosti in večmesečne zamude pri nekih (ne mojih) operativnih zadev. Da skrajšam, ni se mi izteklo it letet, moral sem priznat poraz in poklicat Miha, ki je že pobral Dragota in ju peljal na Orešje, kjer so se dobili z Woso. Hrvati so ob (po njihovem) napovedanem severu odšli na Sljeme.
Medtem, ko sem v pisani čakal, da nekdo nekaj pripravi in potem nekdo tretji pod mojim očesom nekaj naredi, da potem jaz to zaključim, je Drago scurel (da ga usmerim na pravo pot za popravni), je Miha lepo pojadral in je Wosa naredil lep fai trikotnik z glavo stranico na hrvaški starni Sotle proti jugu. Točno to, kar sva že prej načrtovala. Ajme, ajme!
V službi nisem dočakal Godoja, nekaj smo spacali za vtis in to je bilo to. Skratka za celofan vržen dan proč. Doma sem brezvoljen, a Iza je nahajpana in teži kot nora. Treba je it. Nabolje kar laufat, vragsigavedi kaj bo jutri. Ajde pa greva en krog, tako, na izi. Bil je še dan, pa sva raztegovala - do žice, pa skozi Loče do Mihajlovca, pa da bo malo drugače čez njive do kolesarske steze, pa da ne bova pusija še do Mosteca in tam po takratki domov. Je kar šlo, na prazen trebuh se da. Pomirjen. Vsaj glede teka.
Ni komentarjev:
Objavite komentar