https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2742643/
(zapis (nadaljujem) 15.3.2026 zvečer, ko sem že marsikatero okoliščino pozabil, sestavljam drobce iz telefona, wa in slik, sam let sem si zapomnil, trek ga hitro (pod)oživi).
Noro letalni marčevski dnevi kar trajajo. Po službeno zjebanem četrtku (glej 5.3.2026) me v petek muči. Zjutraj zajebem dan in grem z avtom (in opremo) na šiht. (20.3.2026) Dan se razvija, šiht popedenam, treba je it. Miha trzne, a ne more tako zgodaj, pravi, da pride kasneje.
Gor kaže v redu, hip, hop, hitro v zrak, saj sem že kar pozen, ura je dve. Za ogrevanje na Stražo, pa pipnit svetogorsko cesto in nazaj na Silovec, ki po nekaj praskanja le da svojih 0,75k. To se mi zdi že dovolj za povohat baze nad ravnino, a je kmalu treba odvit in se naslonit na Japico, ki že zunaj nekaj da. Dan zgleda v redu in se ne želim šlepat na hrib, pa grem spet poskusit malo ven, kjer dobim steber od Klanjca, ki je močno zanesen proti vzhodu, da je z 0,9k treba še malo potipat proti Tuheljskim toplicam, kjer ne zacurim, a se tudi poberem ne, zato ziheraško obrnem. Grem potipat kuclje proti jugu in vsake toliko povozim in povrtim kak balon. Že se mi prikazuje en tak luštkan trikotniček. Igra "da vidimo do kod gre" me potegne in rinem proti jugu. Včeraj je Wosa zelo raztegnil to traso, pa še privlekel se je nazaj do pristanka. Ni hudič, da... Dobro mi gre, z vsakim balonom zlezem malo višje in se naslajam nad razgledi. Tu še nisem bil.
Z dobrih 1,1k grem v glajd proti drugi obratni (neke zgradbe, kot farma), ampak se na 0,85k obrnem še preden jo dosežem. Najprej zdravje, potem pa kultura = najprej ne scuret, potem pa šele rezultat. Proti lastnim načelom se vrnem na točko zadnjega pobiranja, da vsaj nekaj natankam za povratek. Ni nekaj, le malo brbota, zato hitro naprej, dokler je še višine kej! In res, malo naprej nekaj zagrabi, zapičim se v to in odsukam gor. Tokrat me odnaša na zahod, proti slovenski strani Sotle. Najprej se veselim podaljška proti pristanku, pa potem razgledov na Zagreb, pa na brežiško morje, pa še kar gre gor. Ustavi se na dobrih 1,5k. Uau za danes! Kašno izhodišče za naprej!
Gledam Orlico na dlani, a vem, da ne smem previsok tja in naivno obrnem še malo proti jugu, da raztegnem drug vogal trikotnika (kasneje se izkaže da je to bilo brez veze) in potem v neki točki le odvijem proti Špičku, ki me tako draži. Od vrha stebra pa do Špička tudi trzne ne nič. Še nad 0,8k obrnem, preden dosežem greben Špička in se usmerim proti gradu, da zaključim trikotnik. Tretje ziheraštvo danes.
Zrak ostaja miren, tudi pruh ne da nič. Fak. Zadnjič sem vztrajal in gladko scurel pod gradom, zato zdaj zadnji trenutek odvijem proti anteni na Bukovju, ki jo dosežem pod vrhom. Oklenem se edinega prdca, ki ga zadanem. Guncanje in povrtavanje me ohrani v zraku, da se počasi spajsam nad anteno. Juhej, rešen! Stebriček se je nekako ustalil in vrtim ga dokler gre, nosi me itak proti gradu. Med vrtenjem vidim dva na startu, Mihovo padalo prepoznam, drugega, rdečega pa ne. Tako se spet znajdem na krasnih 0,85k, kar je veliko preveč, da bi se le zapeljal nad štart. Grem prej še pogledat ta kucelj nad Sveto goro. Ta nič ne da, pa nič ne de, dovolj lepega je bilo danes.
Pod startom še drži, spajsam se nad Pečino, zavijem dokaj visoko za start, se spumpam dol in mehko sestopim na mesto odleta pred dobrima dvema urama. Zelo dobro rešen dan!
Miha je še v zraku in me sprašuje, če imam cifro od Silvota, ki ima avto gor. Cifro najdem in zmeniva se, da mu spustim avto. Zaslišim šumenje in šele takrat opazim Miha, ki je tudi pristal gor. Ko izve, da je z avtom urejeno, gre naprej v zrak, sam pa spustim avto.
Dol Silvo pove, da je odletel z dolgo posojenim zicom, ki pa nosilnih karabinov ni imel pravilno vpetih in je po startu obvisel na trebuhu, ter seveda takoj odvil na pristanek. Itak je ime s seboj še paramotor, pa je kar tam startal za en petkov krog. Motoriranje mu je dobro šlo. Z Miho tokrat izjemoma nisva našla časa za pivo, bomo drugič nadoknadili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar