Orešje, 4.3.2026 (sre), Poskusil sem pa le...

 Moja beda: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2742110/ 

Spet ne spremljam vremena in tako v torek sredi dneva na svojem vidnem delu neba opazim modrino, jasnino. Pokukam na Sledenje v živo in na rit me vrže, kake špure vlečejo naši mladi hrvaški kolegi z Orešja. Neven (torek, 3.3.2026) zaključi šele v Čakovcu, ostali okoli Krapine. Ajme! Mi pa po šihtih! Naslednji dan se obeta podobno vreme, dober gradient, pa celo malo bolj zahodni jugozahodnik. Mitji napovem, da bo za 100, odzove se le Miha.

Zvečer je Oder revolucionarne poezije, vsi smo bralci, ko pa pridem domov, pokliče Mitja, brat, in sporoči veselo vest, da sta Manca in Titej rodila malo Ronjo! Tri mesece prezgodaj, seveda carski rez, a tako je moralo biti, da bo najbolje za dete! Neverjetno, da znamo Voglarji naredit punco! Vesel ko strela.

V sredo z opremo na šiht, ko kmalu pokliče Ščuka, da bi on tudi, da prihaja. Ok. Z Miho se oba zamudiva nekaj minut, a mu ni težko počakat, saj so na pristanku že hrvaški mladinci, ista ekipa kot včeraj, le Krešo manjka. Vseh šest se nas stlači v turan, ki ga Miha neusmiljeno žene vse do veselo plapujoče klobase na štartu. Smo kar zgodnji, ura še ena ni, a se kar pripravimo. Piha z vseh koncev in na vse načine. 

Sem kar kmalu pripet in postavljen spredaj ter izkoristim prvo približno gor dihajočo sapo in se kar v redu spravim v zrak. Zgleda, da rabim publiko, da se ne premetavam sem pa tja. Ostali kmalu sledijo, le Ščuka se malo dlje spopada z vetrovi presenečanja, a je kmalu z nami.

Veliko nas je in lažje je zadet steber (čeprav me je bilo čisto na začetku malo strah curaže). Vztrajam v balonih nad Silovcem in razvijejo se v lep steber.  Hm, morda pa le..? Miha vrti malo pod menoj, Peter se mi pridruži a se zatakneva nekje na 1,1k. Malce severno, nekje za Kumrovcem so lepe mastne baze, ki vabijo. Nic cincat, en mora it prvi, si mislim in potegnem na sever, kamor bi mi naj po Oudieu pomagal še veter. Nekako se mi je zdelo, da bosta šla z menoj vsaj še Ščuka in Miha, a ko preverim, sem sam. Baza se izkaže za bolj oddaljeno, ko se mi je zdelo, vendar je prijela. Sicer švohno, gor pa je le šlo, žal ne do meglic. Med vrtenjem opazujem kolega, ki še kar visijo nad hribom. Peter kasneje pove, da je že krenil za menoj, ampak se je hitro vrnil na hrib, ko je videl, da gre dol.

Pod oblakom nikakor nisem znal najti nekega formiranega dviganja, višino pa sem porabil za skok naprej. Trno sem verjel, da bom prej ali slej povozil steber, ki se spodobi za sončni marec. Naletim še na eno švohoto, ki pa me ne dostavi niti do Kunagore in se grem reševat na nižji vzhodni kucelj, od katerega bi se MORALO nekaj odtrgat. Oblaki zarivajo sonce. Nič od nič. Jasno postane, da je game-over. Malce negotov se zapeljem čez hiše in še z udobno višino dosežem velik travnik pri nakupovalnem središču in fuzbal placu, kamor mehko sestopim.

V prvem valu še razmišljam, da bi šel na Kunagoro, a se umirim. Pokličem Iveka in ga povabim na pivo, da naštudiramo reševanje. Res je kmalu pri meni, greva v mesto na pivo. Erzo živčen preverja, kaj je zdaj to, spremlja Nevena. Vidim, da je Miha že pristal na pristanku, ni šel nikamor, ostali so so odleteli proti Krapini, Nevidni najbrž z njimi. Kliče Marko, da je scurel pred Krapinskimi toplicami, naj Miha vzame njegov avto, za reševanje njega in mene. Vito malo kasneje sede v Krapini, le Neven še rine naprej, prsekoči Straho in je nizek na severni strani. Ok, to je to. Miha res pride kmalu in Ivek naju pred Plodinami počasti še z enim pivom, potem greva reševat Markota, ki ga pobereva že blizu Tuheljskih toplic. Pokaže slike Nevena in Ščuke, letita skupaj. Na pristanku lepo vleče jug in prepričava ga, da gre še enkrat poskusit, jaz pa mu spustim avto, a na startu vleče dol in fant si premisli ter se odpelje dol, midva pa tudi -  v Pinelo. Tam vidim, da se je  Neven še lepo pobral in veselo nadaljuje mimo Ivanjca proti Varaždinu. Ubemtisuncežarko! Zvečer vidim, da je prilezel do Varaždina. Neven, sreda, 4.3.2026. Povežem Ščuko, ki naj bi tudi pristal tam nekje in Nevena, po katerega prihaja punca. Ko se Nevidni le javi, pove, da je v Koprivnici, 90km zračne linije od Orešja. Ajmeajme!

Nekaj čez 22h prihaja v Harmico, ga grem pobrat. Doma kot munjen iščem denarnico, a je ne najdem. Zmanjka časa, pa grem brez. Poberem današnjega zmagovalca Orešja in ga dostavim do avta na pristanku. Pove, da je na začetku že krenil za menoj in se hitro premislil. Nato so nekaj vrteli nad Japico, pa tudi ni šlo višje, nato pa je Neven porinil proti Krapini in se nekako pretolkli do tja, Marko je prej sedel, Vito pa tam, preostala dva pa šez straho, kjer ju je Bednja pojedla, a je Neven našel nek kucelj, s katerega se je res nizek odbil na višino dneva, ščuka pa z njim. Skupaj sta nadaljevala do Varaždina, kjer je Nevenu zmanjkalo (ko sva takrat govorila, je zvenel res zamorjen), Peter pa se obdržal on kumustrada ga je držala gor vse do Koprivnice, lovil ga je dež, ki je sedlega kolega zadaj že pošprical, nega pa tudi kmalu po pristanku. Naslednji dan Mitji pišem, da sem imel prav, da bo dan za 100 z Orešja.

Ščuka: 

Nazaj grede gruntam glede denarnice. V Pineli sem še plačal, torej... Ko grem tam mimo presenečen ugotovim, da je notri še živo. Ustavim in pregledam parkirišče - nič, pa grem še not vprašat, za vsak slučaj. Takoj, ko stopim skozi vrata mi kerlnerca smeje pomoli moj tošl. Ob enajstih zvečer. Že pošteno nadelani šank druščini, ki je bila tam že ko sva z Miho zaključevala dan , dam za rundo, še sam zvrnem špricer in se vesel ter olajšan odpeljem domov. Ok, a kot je Minatti rekel - bolečina nedoživetega. Ma, ja vsaj logistične zaplete sem si prihranil.

Tudi sicer nisem imel v planu neke enosmerne špure, ciljal sem bolj na Pregrado in nazaj. 

V upanju na večje višine sem si nataknil manšete, ki pa mi niso veliko koristile, saj je šlo od natikanja v povprečju le še dol.

  

ps. druščina gre tudi v četrtek v zrak, tokrat s Sljemena in mulc tudi tokrat potegne čez 50.