https://xcglobe.com/flights#show-flight/2740526/
Petek kaže na še en dan ko so na letalski napovedi narisani kar visoki rumeno oranžni stolpci, čeprav se modra črta zalomi že nekaj nad 500m. Klinc, za probat je! Na objavo se odzove, seveda, Miha, pa Wosa spremeni Lisco v Orešje. Šiht popedenam, še dežuram ne in odpicikliram, da bi bil ob dogovorjenih enih na pristanku. Doma je garaža odprta, golfa ni, fičo sameva. Aha, soproga je prišla na okus in vzela golfa za v Ljubljano, si mislim. Vseeno me prešine, da bi vzel Lenartov avto, a potem le sedem v fiča. Na pristanku najdem Wosatov in Mihov srednji avto, človeka pa nobenega. Sta že gor, izvem. Ok, pešadija je privlačna, še sam si bom privoščil standardni košček. Na sedlu dohitim Woso, skupaj jo potem peš mahneva proti vrhu.
Potem pa telefon. Irena. Kje je avto?! V njem ima vse za pouk v Lj, hitro pripelji, čez 10 min odhod v Lj! Kako?! V tistem nam prikoraka nasproti Andreja s psom. A, zato je Miha peš! Že skombiniram, kako bo Andreja odpeljala torbo..., ko drugič Irena, nujno, povem rešitev, prepozno, adijo! Wosa mirno sklene, da bo vse v redu, stvari se zgodijo, pa se vedno nekako izteče. Pa ja, res je. Posloviva se z Andrejo in počasi odkorakava do gor, kjer je Miha že na vzletu.
Lepo, obvladano in previdno odleti, uspem ga posnet. Tudi z Rokom se lepo pripraviva. Včasih malo bolj potegne in en tak sunek kolegu razmeče artika, da se mora potrudit s krotenjem. Sam po bogatih izkušnjah z zapleti in razmetavanji cote ob vetru tokrat uberem drug pristop. Vem, da je skalica lepo zložena in da špage niso zapletene, zato cotico pustim kar v gobici, raztegnem le štrike, sprostim vozle, se prepričam, da so A gurtne res spredaj in se tako vpnem. Vpet potem brez težav z vetrom raztegnem krilo in ga lepo obvladano dvignem, mirno popravim in se spustim v zrak. Če mi ne bi spet čelada zlezla na oči, bi bilo idealno. Zdaj sem bil pozoren na dogajanje in sem zaznal, da čelado naprej potisne zadnji del sedeža, ko pogledam gor za zadnjo kontrolo pred odletom.
Miha je prej pokazal, da drži na gradom, pa grem pogledat tja. Kmalu se mi pridružita kolega, tako da sem malo napet, ker se trije motovilimo na kupu. Nič hudega ni bilo, le bolj sproščeno se počutim sam, zato še malo ostanem, ko onadva že odletita nazaj na Silovec. Zdaj grem lahko pogledat, kaj so ptiči prej vrteli neposredno nad gradom. Ni nekega stebra, a se prepustim vrtenju nežnega balončka, ki ga najdem. Pridem komaj čez greben, ampak danes je to kar v redu. Kolega sta že skočila na hrvaško stran, sam se pa zataknem na Silovcu, kjer komaj do vrha, pa čez. Miho je že pobralo, z Woso pa se zvrtiva nad anteno, od koder jo potegnem do ovinka v pričakovanju dviganja od Klanjca. Ampak dviganj ni, razen posameznih balončkov tu pa tam. Zaskrbi me, kako nazaj. Sledi nizko plazenje nad drevesi z oprezanjem za zaplatami trave med hišami, vinogradi in žicami. Pobiranje je že odpisano, gre za preživetje do varnega pristanka. Sam ne vem, kako se mi uspe prešvercat do zahodnega grebena, kjer so v doletu travniki ob Sotli. Skalica me potem v veter vseeno dostavi do travnika, kjer že zlagata kolega. Hecno, kako smo vsi pristali na istem mestu (no, Wosa, bi lahko šel na uradni pristanek poleg, pa je raje zavil do Miha).
Natalija vabi na pivo, a Roku se mudi, pa gremo na zaključit na teraso Kristalne palače. Spet rešen dan.
ps. Soproga preživi in spelje pouk tudi brez v avtu pozabljenega materiala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar