Dobro, ni nek športni dosežek, je pa krst mojih prvih tekaških smuči, kupljenih letos med ponovoletnem sneženjem, ki ga je odnesla odjuga še preden sem se dobro zvlekel iz bolniške postelje. Tokrat je botra zima še enkrat udarila z repom in krajino pobelila vse do nižin. Upal sem, da ga s petka na soboto zapade dovolj za sobotni tek jutranji po nasipu, še preden peljem Lenarta v Zagreb. A na sobotno jutro je snega okoli hiše le za okras, morda 5cm. Ko se vračava iz ZG, je nasip že čisto kopen. No, pa nič, se sprijaznim.
Za nedeljo ni nekih planov, razen kosila, a se le nekako zmeniva, da greva na Bohor, saj je zunaj prijetno sonce - po napovedi le dopoldan. Izlet se izjalovi, ne gre. Dežuren sem, pa me doleti še služba.
Pravilno ocenim, da poseg ne bo vzel veliko časa, dan je še mlad. Pomislim, da je višje dovolj snega za tacanje, pa vzamem v petek namazane smuči s seboj. Popedenam zadevo na šihtu in se odpeljem na Planino, kjer je še zima, čeprav kaže plus pet. Hočem na parkirišče na vrhu žičnice, a gozdni del ceste ni prevozen s celoletnimi gumami, pa parkiram pri mejnem prehodu.
Peš do prvega travnika in na smuči. Dober občutek. Cel sneg, cca 25-30cm, Kar gre. Blodim okoli, se pri tem učim korakov, preizkušam kako gre kaj, uživam v prelepih razgledih pod oblačnim nebom in v zimski tišini, ki jo le tu pa tam prekinjajo ptiči in pa skupinica sprehajalcev, kateri se izogibam, kot se le da.
S snegom zalita Planina nudi kar nekaj prostranstva za tek na smučeh. Seveda ne smeš biti občutljiv glede urejenosti prog, saj teh ni. Sam to doživljam kot prvobitno turno smučanje, kot popotovanje skozi zasneženo pokrajino. Med sledmi v snegu najdem turnosmučarske, tekaške in široke tekaške oz. pohodne, ki so zdaj menda kar popularne, kot pravi Boris B.
Pod breg sem prijetno neroden, a na srečo po tem težkem snegu ne gre hitro, v breg gre kot s turnimi, po ravnem poskusim s tekom in gre, le drsi nič po celem snegu. Veselim se kot mali otrok ter vpijam trenutke.
Po dveh urah blodenja nisem prehodil veliko, zabavno pa je bilo. Nazaj grede se spravim kar skozi gozd, zdaj že znam. Že blizu avta se je treba spustit nazaj do ceste, pa smuči nepričakovano zdrsnejo (ha, saj so smuči!), ker pa ne želim zapeljat na razvoženo cesto, se zaviram z opiranjem na palice, pri tem se pa ena zvije. Ajaj. Za silo jo poravnam na mestu, natančno jo bom skušal poravnat doma. Malo škode za veliko zadovoljstvo.
Odslej bom drugače gledal na sneg.
Lanski poskusi turne smuke so me navdušili, a se nekako nisem mogel spravit v nakup opreme. Malo zaradi čevljev, ki so me otiščali, malo zaradi redkih priložnosti za smuko, oz. oddaljenosti primernih terenov. Še največja motivacija mi je, da bi šla kdaj na turo skupaj z Lenartom. Zato bom tudi nabavil turne smuči.
Po drugi strani pa so te tekaške sulice lahke, lahko se z njimi taca po celcu po travnikih tu okoli, na nogah pa lahki in udobni čevlji. Skratka, vse je lažje in bolj mehko, tako kot se to prilega starcem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar