Ena - https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2739423/
Dva - https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2739391/
Z vmesnim hajkom - https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2739389/
Po pretežno tmurnih februarskih dnevih se za naše konce od srede naprej obetajo jasnejši časi. Ker že malo tišči, razmišljam, da bi spet vzel dopust, a se v službi nabere nekaj zadev za zaključit, pa se odločim za poskrajšanošithno možnost. Napoved poleg sonca obeta kar nizko inverzijo, tako da bo tudi Orešje dobro. Objavim, odzove se Miha. Šiht me okupira, samo še papežev klic čakam, da bo mera polna. Treba je domov po manšete, ki sem jih pozabil na piciklu, kjer dobro služijo pri jutranjem mrazu. Kolega naju zategne gor, kjer klobasa veselo plapola. Koliko, ne vemo, saj je anemometer na postaji crknil. Ok, ko smo enkrat gor, klobasa zadostuje.
Miha si daje opravka z novo opremo, a kakorkoli hitim, je pripravljen pred menoj in lepo odleti. Meni veter malo premetava skalico po tleh, a ko se odločim potegnit, sodeluje in lepo odletiva. Manšete so v stranskih žepih zica, da preizkusim še to možnost, če bo šlo.
Vidim, da je kolega vzelo gor nad gradom in ker na pečini ni nič, grem za njim. Straža me res dvigne čez 0,8k, od koder se je treba vreči čez sedlo na Rožce (619), ki me pa spravijo čez 1k, kjer zrak postane bolj svež in čist. Použijem trenutke.
Jasno, smer Špiček. Ker je do tja nekaj glajda, ta čas izkoristim za natikanje manšet, ter nato še za slikanje, za kar je bilo treba pogruntat nov prijem bremz z eno roko (dvignjene manšete). Med temi kolobocijami malo vijugam in se približujem vrhu z zelo malo rezerve. Ne vem kaj piha, saj mi Oudie kaže sever, kar pa na trenutni višini ni prav verjetno. Želel sem nad grebenom proti jugu, pa vmes nekaj zapet, zdaj pa grem tja s fineso za (možen) pristanek na vrhu. Naj se naslonim na severno, vzhodno ali okoli na zahodno pobočje? Ne želim si preizkušat robnih pogojev, pa obrnem še pred vrhom in se usmerim proti Bukovju. Verjamem, da bodo ti dobro osončeni gozdni kuclji dali kaj od sebe.
Žal nisem deležen nobenih vzgonskih sap, morda me tu pa tam kak balonček za hip privzdvigne, sicer pa le tonem. Malce neprijetno je tako nizko kruzat nad hosto brez pristankov, med oddaljeno dolino posejano z vinogradi, do koder bi bilo treba porinit v veter ter vinograsto krajino za hosto. Poskušam izmolsti vsak meter višine in pustim, da me veter odnaša proti gradu, kjer običajno nekaj dela. A tja pridem (uf!) že v višini grajske kleti in zmanjka maneverskega prostora. Odrešilnega stebra ni in začnem izbirat pristanke, ter kmalu mehko sestopim na sredi trikotne travnate zaplate med trsjem. Zadovoljen z izvedbo pristanka, seveda pa ne z dejstvom, da sem na tleh.
Ura je 14:28. Zadam si, da bom ob 15:00 nazaj na startu. Pospravljanje do oprtanja rukzaka vzame 10 min, ostalo za marš nazaj na start. Za minuto zamudim za zastavljenim ciljem. Dobro. Še vedno lepo vleče, hitro se pripravim in v zrak. A ta ne sodeluje več. Ne morem se pobrat ne na Pečini, ne na Silovcu, seveda tudi ne na nizko priklopljeni Japici in po nekaj minutah lepo pristanem pri Mihi, ki je pravkar pospravil.
Sam pospravim le Scalo, ostalo gre v rinfuzi v prtljažnik. Odpeljem naju mimo gradu do začetka brega, do vrha pa nadaljujeva peš, greva pogledat, kaj je s postajo. Ta ne kaže, da bi bilo karkoli fizično narobe, vetrnica se vrti, a ne oddaja signala. Ja, nič, štango nazaj pokonci in postajo pustimo tako invalidno dokler si nečesa ne spomnimo.
Pinela zaprta, zaključno pivo v Župelevcu. Miha se z darilno vrečko Ireni zahvali za prevod računa za avto.
Vesel, da sem se končno odlepil od peskovnika in poskusil obrnit Špiček. Prav to so razmere (1k višine), za take poskuse. Žal se tokrat nisem uspel privlečt nazaj, a ni hudega, curaža je v paketu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar