ponedeljek, 16. februar 2026

Orešje, 13.2.2026 (pet), Zvončki so zunaj

 Prvi: https://xcglobe.com/flights#show-flight/2737416/

Zares: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2737316/

HFH: https://xcglobe.com/pilots#show-flight/2737383/


Ja, tako je to, ta zima ni za nikamor, lahko tarnamo, če čmo. Res je, da je snega zmanjkalo v trenutku, ko sem kupil tekaške smuči in se skobacal iz bolniške postelje in se je otoplilo, ko sem končno izdelal termo manšete za letenje. Res pa je tudi, da kdor hoče, gre lahko letet na primorsko, kjer je vsaj tu in tam malo sonca. Za petek so se lokalni mojstri začeli ogrevat že pred dnevi, ko si sam še s piciklom nisem upal na šiht, da ne bi prispel tja ali domov moker. Ampak včeraj zvečer so še na tv omenili možnost sonca in znatne otoplitve, ki sicer ne gre skupaj z gradientom, a je tokrat arso napovedal prav to - nekaj sonca in uporaben gradient, pa še južne sape v naših koncih. Zanimivo. Vseeno sem na šiht odpicikliral, saj sem predvčerajšnjim prišel nazaj na okus, potem ko sem imel menda več kot enomesečno abstinenco. Najprej zaradi bolezni, potem pa zaradi vsakodnevne napovedi dežja. Kolo me je izdalo in med nčakanjem v Čatežkih je prednje kolo spustilo dušo, ki se je ni dalo več napumpat in je bilo treba domov po feltni. Naslednji dan je Prah to poservisiral, zato grem danes, zanesljivo po suhem sprobat novo gumo. Seveda sem si prej zvečer ogledal napoved, ki je obetala še letenje, a nekako nisem verjel, dokler izza pisalne mize nisem na meni vidnem koščku neba uzrl modrino med oblaki. Alarm, treba bo it! Na Vzhodni ligi se le Miha opraviči za odsotnost, pa grem sam. 

Doma zbrano hitim s pakiranjem tatežke opreme, da sem nekaj čez poldrugo že na startu. Vreča še plapola in kaže lep zdrav jug. Kar smeji se mi, ptice pa krakajo in se vozijo sem pa tja. Čeprav imam s seboj novo vrečo, se ne ubadam z njo, saj stara še dobro deluje.

Pripravim se z manšetami vred. Med vpenjanjem na koncu vidim, da mi je levi gas (spet) potegnilo v zic in ga moram speljat ven, da ga lahko vpnem. Veter malo piha, malo ne, tako da me malce heca, a se potem le zelo nizko nad cesto in grmovjem spodaj odpeljem ven, kjer zrak zagrabi. Med pregledom stanja vidim, da je na gurtni levi gas nekoliko zategnjen, na nogi je trd. wtf?! Ajaj, špaga gasa gre preko prsne vezi. Kako mi je to uspelo?! S takim ni za letet. 

Ok, breg  drži, skalica je še normalno vodljiva tudi s cca 5cm gasom na eni strani, bom poskusil toplendat. Rahlo se pajsam nad pečino, da pridem malo nad start. Ni višine za klasičen pristanek na vzletišče, pa od zahoda kar povprek zavijem nad drevesa pri klopci, da potem zvozim med drevesi in štango za vrečo, spumpam krilo in bočno na veter mehko pristanem na mesto odleta. Oj, še znam.

Popravim vpetje gasa (trikrat preverim) in ponovno na odlet. Zdaj me malo bolj heca, pa ko imam krilo nad seboj, ga ne morem pogledat, ker mi čelada zakriva pogled, da vidim le ušesa. Prvič kaj takega. V tem lovljenju odplešem preveč proti štangi, je treba prekini, nazaj gor in ponovit. Potem gre, ampak spet zelo nizko nad grmovjem, predno zunaj zagrabi. Tokrat je v se ok, gremo!

Dan obeta dober gradient, med oblaki se vsake toliko pokaže sonce, ptiči letijo, pričakujem, ajd, vsaj kakega jurčka višine, potem pa da vidimo, kaj se bo dalo danes naredit. Ampak - drži, rukne pa nič. Grem nad grad, kjer je isto, prav tako na Silovcu. Nataknem manšete, da preizkušam, kako to gre. Skočim na hrvaško, kjer se nad hribom pasejo jate vran. Ha, tu pa bo! Res povozim nekaj balončkov, a sem na koncu kar zadovoljen z 0,6k, da grem potipat še proti ovinku. Gledam ptičurine, ki vrtijo tam nekje, grem pod njih, vendar brez haska. Treba je hitro nazaj, saj sem že nizek. En balonček vmes me dostavi nazaj na hrib, nad katerim se ptiči še vedno zabavajo. Gledam jih nad razvalinami gradu, pa se ne upam porinit tja, saj jedva spraskam nad greben.

Sledi še ena runda - nazaj na Silovec, pa do gradu, nizko, nizko nazaj, reševanje in spet na Cesargrad, kjer je nekaj deset metrov nad anteno današnji plafon. Še drugič na ovinek v upanju na kak strebriček od Klanjca, a tega ni ne na poti tja ne nazaj. Zdaj se zanašam le še na dobre glajd Skalice, da me dostavi na južno stran hriba. Pridem tja, a zelo nizek. Ptiči zgoraj so v drugem svetu, meni preostaja le še upanje na mali čudež za pobiranje in pa skrb, da se še privlečem do pristanka, kamor odvijem res pozno. Spet brez rezerve stavim na krilo, ki me dostavi na sam rob travnika nad bregom, da lahko potem še z dvignjenim krilom pririnem do vetrne vreče.

No, ja, dobro je bilo. Zgodovina pravi, da smo take februarske dneve že pošteno leteli (tudi lani), a tokrat še ni tako. Vseeno se prileže ko sam satan. Prvič in prvi letos z Orešja.

Med pospravljanjem pokliče Lenart, klepet dokler se on ne odpravi tečt (Brdo). Hojo gor si popestrim z iskanjem vina pri Balonu, a ga ni doma, vendar se ne obremenjujem, saj imam Zagmajstra pod startom. Tam imajo vina, a je drago. Vseeno ga vzamem, saj ima zgodbo, če bo jutri slučajno koga zanimalo. 

Manšeta se je obnesla, ampak pred naslednjim poskusom je res treba podaljšat notranjo vrvico.



Ni komentarjev: