Lisca, 18.2.2026 (sre) in prolog 17.2.(tor), februarska pomlad

https://xcglobe.com/flights#show-flight/2737839/

Torek, 17.2.2026, Neuspešen poskus letenja. 

V nedeljo, ko se po sobotnem druženju s prijatelji ob podpeki bašemo s krofi na Žejnem in na Trubarjevi, se hrvaški kolegi lepo razletijo na Vetrniku. Dovolj, da v ponedeljek pogledam napoved, ki za naslednja dva dneva kaže osupljive pogoje. Napoved bogovska. Dvignem alarm za tokov Vetrnik...

Wosa gre peš, z Miho se zmeniva za ob dveh na startu, pridruži se še Drago, ki prihaja z vlakom.

Dan je lep, le veter vleče prav nasprotno od napovedi - Orešje ves čas kaže zdrav jug. Pustim se prepričat, da bo po drugi uri zagotovo obrnilo v sever in tako se dobimo v Koprivnici, medtem ko je Wosa že na startu, od koder pošlje sliko.

Ja, tudi na Vetrniku vleče zdrav JV. Wosa se prestavi na južni start, mi pa odrinemo na Orešje, saj se nad Švarčem že zbirajo težki oblaki. Wosa odleti v dolino, komentira dežne kaplje, ki mi od Bistrice naprej malo omočijo šipo. Ko prispemo na sedlo, že dežuje. Saj bo, smo optimistični, a se vseeno umaknemo dol, do Zagmajstra na kozarec vina, kjer počakamo na sonce. Potem pa spet v breg, če smo že tam, da na vrhu ugotovimo, da zdaj vleče sever. Nekaj razgledovanja, a jasno je, da je dan odpihnjen. Ob treh razmišljamo o Vetrniku, a še predno se vrnemo do avta, spet dežuje. V Pinelo na pivo in to je to za danes!

Sreda, 18.2.2026

Za sredo si vzamem dopust, dovolj ga imam in to prav za take dni. Lani je bilo prav luštno - Orešje, 19.2.2025 (sre), polarna pomlad.

Že včeraj v Pineli pomodrujemo in ugotovimo, da zna bit Primorska super, če ne bo preveč vetra, ampak tudi domači konci vabijo, pa še vozit se ni treba. Dogovorimo za Lisco.

Miha poberem v službi, Mirkota doma in smo prvi na Bregu, kamor prideta še Drago in Roberto. Ker gre gor še Škof, ga Roberto počaka, da se ne tlačimo vsi v golfeka. 

Parkiram na prazni terasi, kolegi gredo na start, sam se še preoblačim, ko iz doline slišim rohnenje, ki se približuje. Zatem zagledam sivo zeleno letalo, ki se s sodčkom prevali nizko nad vrhom hriba in ponikne na severni strani. Fak! Odidem na start, kjer se jezno zmedeni gledamo in opazujemo norca, ki se še kar podi tik nad tlemi, zdaj po dnu doline pri Mastnaku. Gor ga je prej prižgal direktno čez start, povedo. Pokličem na kontrolni stolp Cerklje in operaterju pojasnim, da se na Lisci odpravljamo letet, tu pa nam nekdo leta okoli glav, naj ga vsaj opozori. Sem bil skrajno vljuden, kot sem zmogel v dani situaciji. Kontrolor obljubi, da bo posredoval in čez nekaj minut armejc res odbrenči stran. 

Kljub nastalemu zatišju kar postopamo in nihče ne rine v zrak. V tistem se pojavi še en planinc, ki ne skriva navdušenja nad preletom in nam pove, da je sam vojak, in da je poklical v vojašnico in jih opozoril na nas (dežurni ga je sicer zatolkel, da nimamo kaj počet v zraku, a bil je obveščen, da smo tu).

Sicer pa na startu lepo vleče jug vseh smeri, medtem ko postaja ne kaže nekega vetra. Sklepamo, da nabija termika. Dobro. Na nebu se sicer delajo koprene, a se mi ne zdi kritično. Za letet bo!

Z Dragotom se spogledujeva, kaj bi. Kum? Kolega pravi, da ne v tem vetru, prej Bohor. Ok, bomo videli. Sivi orel potegne prvi, lepo ga vzame gor. Takoj mu sledim. Uspe mi res lep start, čisto brez oreških opletanj. Zrak zagrabi.

Hitro si nataknem manšete in iskat pobiranje. Se kar čuti veter. Na mali Lisci se najdeva z Dragotom in lepo v ringlšpilu zvrtiva steber na 1,5k, pa proti Rudeniku. Sam si še nekaj popravljam manšete, pa malo zabluzim in zaostanem za kolegom, ki brezkompromisno dirka na Rudenik. Sem nižji, pa grem še popravljat vmes, on pa, se mi zdi, že rine na Bohor. Upam na vsaj 1,5k tudi na koncu grebena, da se uspem še sam vrečt čez. Na koncu se ne Drago, še manj pa jaz, nisva odtrgala od grebena. 

Čez zimo sem se ulenil in še dodatno izgubil občutek za prostor, saj kolegov trek ne kaže nič kaj takega, kot sem videl v zraku. Ta je bil kar pomladno živahen in nas je dražil z baloni, ki jih ne znam obrnit. Ob ne udobnih višinah, občasnem močnem požiranju in kar zaznavnem jugu sem se vdal in opustil misel na preskok na Metni vrh, pa tam naprej poskusit na Bohor. Jebiga. 

Na Ješivcu se lepo poberem močno zanesen nazaj, tako da me popade zamisel, da bi za kar Lisco potegnil proti Lovrencu, a me čelni veter in močno požiranje prepričata, da mi tega ni treba, pa pohodim gas proti južni strani Lisce. Sicer bi se spodobilo in bi bilo prav, da bi se v takem vrgel z vetrom nazaj, pa proti Celju, a sem bil ob šestih v Zagrebu dogovorjen z Lenartom in na ta randi nisem hotel niti po nesreči zamudit. Še bodo dnevi.

Okoli Lisce se nekaj zaganjam ven, kjer je Drago, pa se skušam spajsat nad Lisco, kjer se vedno višji od mene mirno pase Boris. Slednjič se le spustim proti Kozjeku, Drago pa precej bolj zunaj tudi v to smer, kjer lepo pobere nekje pri Čelovniku. Sam zadaj ne dobim nič, pa grem naprej, v dragotov steber. Kolega ga medtem že povrti in potegne proti Svinski. Hej, a nismo rekli, da ni za na Kum?! Med vrtenjem ga opazujem, kako tone v dolino Sopote. Ne, ne grem danes tja, se odločim med slikanjem, ko že lepo zacurim. 

Itak je dan rešen, lahko ga le še nadgradim s toplendigom, si mislim. Res priskačem do Čučnika, kjer skušam iz dneva izmolsti še tistih nekaj sto metrov višine, a ne znam, tako da odvijem na Breg. Pristanek lepo uspe, parkiram se ob cesti.

Dan, ko je bilo nekaj termike, a s precej vetra, ki je stebre krepko nagibal. Sam sem letel precej razglašeno, veliko vrtel, čeprav najbrž ne bi bilo treba, pa (skoraj) nikjer se nisem pobral do plafona, ki so ga nakazovali višji soleteči. Veliko je bilo burnih balonov, ki jih nisem znal zapet. Malo bolj sem se sprostil le na koncu, ko sem ostal sam v zraku, a takrat je tudi dan že ugasnil.

Zeblo me ni nič, manšete z grelnimi blazinicami so dobro delovale, čeprav je treba priznat, da so nerodne, sploh če želiš v eno roko prijet obe komandi. Neke vročine pa menda ni bilo, saj je Miha potožil, da ga je zanotalo v noge.

Miha se mimovozeč oglasi iz Robertotovega kombija, da gredo gor po avte. Kasneje spet mimo v drugo smer do Loke kjer čaka Robi, zatem pa se v mojem golfu mimo pripelje še Mirko. Ne ustavi, ampak kar za Miho. Ok, nekaj zmede pri koordinaciji, pa ni me opazil. Vse to lovljenje se malo zavleče, tako da mi zmanjka časa za zaključno pivo, saj se mi počasi že mudi v Zagreb. Kolegoma je čisto prav in ju kar direktno dostavim kjer sem ju pobral, ter podaljšam v Zagreb, kamor pridem v trenutku, ko je Lenart zaključil s pospravljanjem kombija. Vesel, da ga spet vidim.

Ringlšpil z Dragotom 👍👌