Na sobotnem klubskem občnem zboru se Gabiju porodi zamisel za ponedeljkovo Primorsko. Napoved je res v redu, smo na vezi, v nedeljo dorečemo. V nedeljo me kliče, ko z Izo tečeva, ko kličem nazaj, ga ne dobim. Na waKondor pobudo prevzame Aleš, da se sploh okvirno zmenimo, ko v pon. zjutraj, ko sem že na odhodu, Drago sporoči, da Gabi ne gre, namesto njega Uroš. Dobimo se v Trebnjem, kamor po čakanju pripeljem Mitja. Še vedno ne vemo kam. Kovk je bolj privlačen, a še pod močno burjo. Na koncu se odločimo za ziher Lijak, kamor gre tudi velika večina nam znanih letečih, medtem ko ne vemo za nikogar za na Kovk.Prevoza ni, gremo kar z alešovim avtom, o rešitvi bomo že potem.
Na polnem startu že lepo vleče gor, drugače kot pred enim tednom. Ja, nič, pripravit se in v zrak! Izboljšane manšete opremim z grelci, sam se zelo toplo oblečem, startam za našimi, malo pred Alešom. Zrak dela, a se potrudim takoj nataknit manšete. Natikanje gre, a ne tako enostavno, kot doma. Ok, naj se igre začnejo! Kar hitro se priključim na enega od stebrov vzhodno od starta, lepo dela, na trenutke vidim, da Oudie kaže +5ms. Obeta se res lep dan. Ustavi se mi nekaj čez 1,2k, mojstri vrtijo še višje. Ok, kaj zdaj? Vabi Sabotin, kjer vidim nekaj njih vrtet in porodi se plan - Sabotin ali Sveta gora, čim dlje, potem pa nazaj, če bodo te višine, če bo šlo pa višje pa morda še dlje proti zahodu ali pa proti morju, na Kras. V prvem primeru potem do Čavna / Modrasovca, pogledat če je burja padla pa v tem primeru naprej, sicer pa potipat ravnico s pristankom v doletu.
Preskočim Daniela in na Škabrielu iščem steber. Nič, jebeno nič. V iskanju blodim tam okoli in počasi, a zanesljivo curim. Pod višino grebena me že resno zaskrbi. Vsi okoli mene so višje in veselo vrtijo, meni se udira. Ajoj! Nekako se splazim na južno stran kuclja in se oprimem vsakega prdca, saj je vrag odnesel šalo. Dan se izkaže in le uspem najti stebriček, ki me po koščkih spravi nazaj nad Škabriel. Uf, na tesno je šlo. Z 1,2k gledam proti Sveti gori in proti Sabotinu, ki se mi je zdel boljša izbira, saj tam vidim nekaj letečih cvetk. Vmes še enkrat popravim in se spustim proti prvi bazici, ki nekako ne sodeluje, pa podaljšam proti drugi malo naprej po grebenu. Višine je še dovolj, a ker tudi pod drugim oblakom nič ne zagrabi se na 1k obrnem. Nazaj gre počasneje in preostanek višine se hitro topi, malo me zaskrbi. Nekje pri spomeniku le rukne proti prvi prej ciljani bazi. Steber je močno zanesen, na vrhu sem že na pol poti do Svetih gor. Prej sem opazil nekoga, ki ga je tam splahnilo, pa se raje usmerim naravnost na Škabriel. Za Scalo je dovolj višine, se mi zdi, tudi ko se rine v veter. Vseeno curim, spustim neke balone zahodno od vrha, hočem na ziher južno stran. Tam pa nič. Ok, grem kar direkt na Daniela, nad katerim se pase cela jata, tam zagotovo dela. Pa ne dela. Obračam piske, a gre le dol. Jasno je, da je game over. Ajme, res sem bumbar.
Še zadnji jolly vložim v skale pod startom toda zaman, ni rešitve. Tokrat ne izzivam in preostale metre višine porabim za varen dolet na pristanek. Še sam ne vem, zakaj zbijam višino, da na koncu pristanem na sredi travnika in še to s šusom, da moram krepko zavirat. Ko stopim na tla, pa namesto dveh korakov izteka doživim presenečenje z drsalnico, saj mi na mokri travi spodrsne in nerodno padem na rit v razmočen travnik. Seveda sem ves blaten. Nič kaj vesel.Odčmokam do parkirišča in tam začnem pospravljat, ko pristane Uroš. Pohecam se, da je luzer, ker ni uspel prvi scurit, pa pove, da ni scurel, saj je že toplendal, ker je hotel spustit avto. Hmmm. Pa se je oglasil Mitko, da se že pelje gor, potem se le le še spustil na pristanek. Ga je v zraku preveč zeblo. Predstavim mu moje še ogrevane manšete in so mu kar zanimive, si bo omislil nekaj takega. Kmalu se vrne tudi Mitja, Drago pa se še nekaj časa vozi po grebenu, preden ga dočakamo na pristanku. Aleš je vmes pristal pri Anji, kjer ga poberemo in zavijemo v Plac na okrepčilo pred odhodom proti domu.
V čakanju na Dragota Mitja opazi Damjana s Scalo (kakšen vid ima to!), ki prileti nekje od zahoda in napove, da bo Čreto toplendal, kar po petih minutah lizanja skal v mrču res naredi. Vsa čast Mitji, kaj vse opazi in Čretotu, kaj izvede. Scala je odličen stroj, le uporabit ga je treba znat.Kaj reči o dnevu? Nedvomno sem pričakoval več od vremena in predvsem od sebe. Nobena curaža ne dene dobro, še najmanj pa taka, ko sedeš med prvimi in še to se zvrneš v blaten travnik. Po drugi strani pa je vseeno bilo skoraj kot uro in pol lepega letenja. Izognil sem se gneči in lepo potegnil na Sabotin in se konec koncev uspel privleči nazaj do pristanka. Lepi stebri, krasni razgledi in eno uspešno nizko reševanje. Preizkus manšet se je dobro obnesel, delajo kot je zamišljeno, le navadit se jih je treba. No, prostor za napredek še vedno ostaja.
Opažam, da postajam zaletav in se morda preveč zanašam na skalico, saj bo šlo. Očitam si predvsem spuščeno dviganje pri Šabrielu, češ saj bo za vogalom bolje. Vse, kar sem dobrega odletel, je bilo na osnovi vztrajanja in pobiranja praktično vsega, zdaj pa eksperimentiram z dirkaško logiko hitrega letenja in iskanja samo res dobrih dviganj. Ne gre mi to.Doma sledi ponovno čiščenje zica in tokrat še rukzaka, skalica pa še blatna čaka...
Hotel sem letet kot Damjan, ali vsaj kot Pirš. Da vemo kako se lotit naslednjič. Ne le roke, tudi glavo je treba imet poštimano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar