Električni bugi, ali kaj ti je starec (da pristajaš v blato)?
Doma je treba še postorit to in ono, z Lenartom, ki se je danes na kratko vrnil domov, greva še po štacunah, on po material za torto, jaz zraven, da grem tankat. Kot da odlašam z začetkom izdelave... Pod večer se le spravim h krojenju in šivanju. Počasen, poln idej za bližnjice, ki se izkažejo za slepe ulice in z dvema levima rokama blodim za šivalnim strojem vse do pol dveh zjutraj, ko le pričaram dve manšeti, približno taki, kot sem si ju zamislil. V enem od premorov sem uspel še pripravit opremo, tako, da sem pripravljen in ob dveh nekako utonem v spanec.
Zjutraj hitim, da sem pripravljen do osmih, ko me pobere Miha. Pride z novim električnim ID4, za katerega trdi, da lahko prebavi 5 padalcev. Hja, tiho upam, da Aleš pride s svojim hiluxom, če električar ne sprejme vseh pet. V Krškem pobereva Woso, v Trebnjem pa še Aleša in Dragota. Izkaže se, da je bil Miha zelo optimističen glede prostora, a se nekako stlačimo not z opremo vred. Jedva. Avto je sicer udoben in sploh fajn, a ga je treba za vsak slučaj že v Ljubljani tankat. Vmes se zmenimo, da gremo na Lijak, čeprav gre Damjan na Kovk. Uredim prevoz in ob pol dvanajstih smo na pristanku. Samo Božič poleg nas v kombi zbaše še eno ekipo, Meri pa še enega kar v prtljažnik med rukzake. Čez zimo vozi tudi na Lijak, sicer bolj na Kovk.
Gor je že nekaj ljudi, srečamo Tonija in Matejo s kužatom. Gremo za Dragotom na gornji start in skeptično zremo v oblačno nebo in mokro dolino. Piha nič, le tu in tam dahne gor. Ja, nimamo kaj, nazaj na šiht danes ne grem. Malce smo poparjeni, ker je oblačnost začela prekrivati lepo dopoldansko sonce.
Nekdo starta in ne scuri, ampak se matra pod startom. Sledi mu še Pavel, ki se odpelje nekam na vzhod. Prvi se prestavi na Daniela in preživi. Gremo probat! Pripravim se, z manšetami vred. Na Kovku Damjan in Tibor scurita. Dobro, da smo na Lijaku.
Drago gre prvi s svojo novo Sigmo DLS in zacuri. Wosi pred menoj se nič ne mudi in si vzame čas. Res pa je, da ni nobene prave sape. Ko le gre, mu kmalu sledim. Ostali še malo počakajo. Tudi Meri.
Lep start v šibki sapi, zrak zagrabi, no, ne zacurim. Grem na vzhod, vmes nataknem eno manšeto in se začnem borit za višino. Porinem okoli vogala proti nizki oblačnosti, curim, se vrnem, se spajsam nazaj nad greben in poskusim ponovno na vzhod. Spet nič, le tonem. Nazaj grede opazim enega cureta, ki pobira malo zunaj in se mu pridružim. Pobereva, a le do višine grebena. Ne grem še tretjič na vzhod, pobiram nad startom, kjer nekaj dela. V desno roko me že pošteno zebe, pa si nataknem še drugo manšeto, pri tem pa izgubim dviganje. Spet vzhod ali na Daniela, kjer se jih nekaj pase? Daniel. Tam nekaj praskam, da se na koncu le poberem v bazo na ubogih 750m. Iz baze bežim proti Škabrielu, a tam gre le dol, pa se poberem nazaj. A tudi Daniel je zdaj mrtev in pobegnem pod Lijak. A tudi ta hudič ne da nič! Plazim se nad drevesi in čakam odrešilno sapo. Nič, treba se je obrnit proti pristanku. Ampak ta je daleč za mojo višino. Ne pridem do tja, sestopim ene dve njivi prej.
Ma v redu, nekaj pa je le bilo. Roki sta topli, preizkus manšet se je obnesel.
Toda, kje pa sem? Sem sredi blatnega polja, čez katerega tečejo potočki vode. Naberem coto v gobo in jo skušam držat čim višje ter se v mukah prebijam proti uradnem pristanku, ki je prav tako moker, ampak vsaj preraščen s travo. Skalica je blatna do amena, jaz pa še bolj. Za začetek si grem v bližnjo lužo za silo oprat čevlje, potem pa pospravit opremo.
Zgleda, da je čisto spustilo, saj v zraku ni več nikogar - le ena dva še visita pod oblaki nekje pri vojašnici. Naša ekipa je že vsa spakirana, sem zadnji (zaradi čiščenja tahujše svinjarije). Zbašemo se v Mihov električni avto in hop v Plac, kjer srečamo kolege z Lijaka in z Kovka. Le Damjana ni.
Malica in domov. Zvečer me vrže na rit, ko vidim olc. Damjan, Tibor in Jurij s Kovka obrnejo lijak in nazaj na Nanos, Damjan na koncu potegne do Postojne in zakoliči stotico. WTF?! Ok, si mislim, znalci so to ščarali. Nato vidim še trek z Lijaka. Meri je potegnila do Nanosa in nazaj do Anje. Ni mi jasno kako. Po mojem drugem reševanju s poskusa na vzhod je Meri startala in pod menoj mirno porinila na vzhod in preživela do zmajarske, okoli Čavna, mimo Modrasovca, skoraj scurela v Lokavec a se pobrala s podna ter mimo Kovka šla na Nanos in nazaj do Anje. Dalo se je, le želeti moraš.
Pogumni imajo srečo in spretni možnost srečo izkoristit.
Pa, dobro je - vem za naslednjič.
Manšete so se toplotno obnesle, vzniknilo pa je nekaj zamisli za izboljšave. Delamo naprej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar